Vir slike

Nalaganje redkejših substanc na gostejše. Temu pravijo v znanosti proces, v katerem se izločijo delci iz zmesi v kateri plavajo in se naberejo na trdni prepreki. Pravijo tudi, da je njihovo gibnje odziv na zunanje sile, kot so težnost, centrifugalna sila ali elektromagnete sile.

Jaz bi na tej točki ta koncept malček razširil in mu dodal psihično in duhovno komponento.

Vse namreč, kar je gostejše, je v fizičnem svetu nekaj kar privlači redkejše, a če gremo v psihični oz. duhovni svet, je stvar ravno obratna, redkejše namreč privlači gostejše. Ljudje se rajši nagibajo k tistim, ki so manj obremenjeni z mislimi, s čustvi, koncepti. In ravno to redkost je moč zaznati v naši zaznavi.

Ljudje smo, če smo dovolj pazljivi, dovolj tankočutni, da zaznavamo gostejše od redkejšega. V zunanjem svetu je to, ko ne moremo skozi gostejše poriniti nekaj redkejšega oz. to storimo težje. Medtem pa, ko sledimo isti paradigmi v psihičnem svetu, pa z veliko težavo prežvečimo ali izpustimo nekaj gostejšega, če smo na to navezani.

Vir slike

Zanimivo je, da je resnica sorazmerna s pritiskom. Več je govoriš manjši pritisk imaš, saj manj pritiskaš na sebe.
Vsekakor je res, da lahko vse postaviš na skupni nižji imenovalec in poveš, bom manj aktiven v življenju in mi ne bo potrebno toliko izražati sebe, seveda bom zato imel manjši pritisk.
Tore je izražanje pomembno, a izražanje resnice.
R = P x ID, manj se izraža duša, večji je pritisk na telo, seveda pa je tudi resnica, ki gre skozi posameznika manjša.
Ta resnica se potem izraža v življenju, ki jo posameznik živi. In če posameznik čuti, da resnice ne živi, da bi moral živeti nekaj drugega, je čas, da to resnico začne izražati.
Mnogi govorijo, pa to je tako težko! Ne slišim duše!
Pa je res temu tako?
Vse kar moramo storiti je dovoli temu kar se hoče izraziti skoti nas, ne skozi naša usta, misli, čustva, občutke, da se izrazi.

Vir slike

Bog stvarnik ali samo Bog, tudi samo stvarnik, je sijoč. Je bitje, vseprežemajoče, kar si je težko predstavljati, saj sije skozi vse in vsakogar, ki obstaja. Njegova narava je ominpotentna, torej vsemogočna, saj sam zaseda vse in vsi obstajamo v njem.

Včasih je težko razumeti kdo kje obstaja, vendar pa, če je naš stvarnik, ta, ki je ustvaril vse, vseprežemajoč, mora zapolniti vsak delček vidnega in nevidnega. Kar pa je zanimivo, pa je to, da je sam neviden.

Stvarnik, Bog stvarnik, Krišna, Šiva, Alah ali narava, vse to so soznačnice za istega. Vsi so nesnovni. In kot pravijo religije in mnogi duhovneži, on prežema vse.

Torej mora biti ta, ki se nahaja v vsakem od nas.

Vir slike

V času materialnosti, kjer pač je vse materialno, svet gleda na vzrok in posledico, kot na nekaj, kar je potrebno, da pokrene gibanje. In tudi je, če gledaš iz vidika materialnosti. Vendar pa se na tem svetu dogaja še nekaj drugega.

Narava nam zelo dobro kaže, da lahko obstaja, pa ne govorim o vetru, življenju, temveč o naravi, kot dejstvu, da lahko obstaja brez gibanja. To je sicer za veliko večino prebivalstva na Zemlji pojem. Kaj pa je pravzaprav pojem, kot se ga pojmuje?

Pojem je po slovarju slovenskega knjižnega jezika: »miselna tvorba, določena z bistvenimi lastnostmi, značilnostmi konkretnega ali abstraktnega predmeta, predmetov« Torej nekaj, kar se nanaša na misel.

Zanimivo je v dandanašnjem svetu, da so vse samo definicije, ki izhajajo iz misli, nihče pa ne pogleda pod te definicije, kaj pravzaprav so. Vsaka definicija je zelo omejena, saj okvirno nekaj definira, a kar se mi poraja v glavi je to, kako sploh nekaj definirati, če ne poznaš pravega ozadja tega.

Vir slike

»Svobodna volja se razvije proporcionalno s tem, ko duh pridobi zavest o sebi. Svoboda ne bo obstaja za duha, če je bila njegova izbira ponujena kot vzrok, ki je neodvisen od njegove volje. Vzrok, ki določa njegovo izbiro ni v njem, temveč je zunaj njega, v izbirah, ki jih prostovoljno prinaša v krepost svobode svoje volje. Izbira je tista, ki predstavlja netivo veličine padca človeka in izvornega greha. Nekateri duhovi so podlegli skušnjavi, drugi niso.«

Pripis prevajalca:

Ljudje nismo telo, smo duh, ki je inkarniran v telo. Vsi pred tem, kot naselimo telo, naseljujemo duhovni svet kot duhovi. Vsi duhovi so na evolucijski poti naprem popolnosti. Na tej poti duhovi tudi razvijajo svobodno voljo in v skladu s tem se tudi odločamo, tako izven kot v telesu. Svobodna volja je odvisna od samo zavedanja. Več zavvesti o sebi človek ima, več svobodne volje ima.

Vir slike

A se lepo počutimo, če čutimo druge, a ne? Seveda so tudi padci, ko čutimo druge, ki niso usklajeni sami s sabo. Kaj pa mi? Smo mi res usklajeni sami s sabo, ko nas drugi čutijo in ali je res, da se potem drugi počutijo bolje v naši okolici?

Je že res, da ljudje najprej pomislimo nase, na svoje počutje, da bo nam lepo, a kaj, ko so v tej isti igri še tudi drugi, ki pa najprej pomislijo na druge. Ni namreč vsak človek enak in ne deluje vsak iz zistega polja. Še več, vsak od nas deluje iz drugačnega polja, zato pa smo si zelo  različni.

Vsak od nas ima svoje interese, svoje potrebe, vendar pa kakor koli že obrnemo, je vsak človek najprej sebično bitje. Pa dan e bo pomote, govorim iz vidika dvojnosti, torej tistega dela nas, ki zaznava nas in one.

Ko sta v igri dva, torej mi in oni drugi na drugi strani, je zelo težko videti tudi drugega, če ga ne čutimo. Če ga čutimo in smo v tem čutenju zelo globoko vemo, da to kar se dogaja njemu, da se to odraža tudi na nas. A hkrati vemo tudi, da to kar se dogaja njemu ni vedno nekaj, kar je najboljše za nas.

Zelo težka je igra mej, do kod in kako, zelo težko je videti, kako pomagaš drugemu in škodiš sebe ali obratno. Seveda je zelo težko tudi delovati iz polja, kjer deluješ v dobrobit obeh, sebe pa ob tem ne poškoduješ.