Vir slike

Kdor sledi sebi, išče notranjo luč. Naša notranja luč, svetloba, ki izbija iz našega bitja, je naš primarni vir, ki nam kaže kje smo in kam moramo iti.  Človek namreč vedno hodi, hodi naproti sebe; in to potovanje je okarakterizirano s samostjo, s samoto, kajti nihče drug ti ne more pokazati kam si namenjen, če tega ne veš sam.

Naša pot je pot samo-spoznanja. A kaj pravzaprav samo-spoznavamo. Spoznavamo svoj notranji tok luči, njegovo svetlobo in svetilnost, zato, da ko jo bomo prepoznali, ne bomo več nikoli dvomili v to kaj smo.

Vir slike

Vse kar obstaja je Enost in bolj se tega zavedamo, bolj je s tem zavedanjem prepojeno naše bitje in bolj komuniciramo iz tega, bolj se vidik Enosti izraža skozi nas, podobno kot če stojim pred obličjem svetnika, ali zaprosimo duhovnega pomočnika, da nas »pozdravi« ali nam kaj odpravi.

Vsak od nas je usposobljen za komunikacijo s Poljem Enosti, saj smo Enost mi sami. Vsi prihajamo od tam. Pravzaprav ne od tam, saj smo že tam in zanimivo, tudi Ona je Tu. Mi smo Ona. A dokler tega ne dojamemo, se le nahajamo na različnih nivojih dojemanje Nje in vidimo sebe bolj ali manj oddaljene od Nje.

Oh, ta dvojnost, že spet. Spet je dvojnost tista, ki nas odriva od Enosti, od sposobnosti dojemanja le-te, pa tudi od tega, kako globoko smo v Njej. Pa smo res od nje oddaljeni, višje ali nižje, če smo prav mi ta Enost?

Vir slike

Vse je Eno, dobesedno. Vsi organi, vse telo, čustva, misli. A v trenutku, ko jih začnemo ločevati, nastopijo znotraj našega uma težave. To, kar je bilo prej Eno, sedaj vedno bolj postaja dvoje in bolj je dvoje, večjo napetost povzroča. Miselno na miselnem, čustveno na čustvenem, fizično na fizičnem…

A stvari niso tako preproste, kajti vedno smo skupek vsega. Naša telesa, celice, so prežeta z mislimi in čustvi. In ko pride do delitve, razdvojenosti v Enosti tega, kar je resnično, pride do neke vrste naboja. In bolj se ta ločitev med tem kar je in med tem, kar si misli ali čustva mislijo, veča, bo močnejše in intenzivnejše bolečine in bolezni prihaja.

Vir slike

Pozabljenje je zanimiv naslov, kajti vse s čimer se v materialnem življenju, v telesih, v katerih se nahajamo in v delovanju v tem svetu ukvarjamo je pomnjenje. Pomnimo stvari, dogodke, reke, izreke, reakcije in akcije, ob tem pa pozabljamo (zanimivo, da sem uporabil to besedo), dobesedno pozabljamo, kaj je namen tega pomnjenja.

Proces pomnjenja in pozabljanja je tako zelo neločljivo povezan, da niti ne vemo kje se kateri začne in kje se kateri konča. In ravno ta prepletenost mu omogoča, da pozabimo tisto, kar za nas ni pomembno in si zapomnimo tisto, kar pa je za nas pomembno. Kaj pa je za nas pomembo?

No, za nas so pomembne stvari, ki znotraj naših teles prebujajo neke občutke, čustva, misli ipd. Pa je že kdo kdaj pomislil, zakaj se ta prebuja, kar se pač prebuja. Po Zakonu privlačnosti isto privlači isto, a tukaj ne bomo toliko govorili o tem.
Vsak od nas namreč prepozna, da če ključ paše v ključavnico, da jo lahko odklene, v nasprotnem pa ključavnica sploh ne odreagira, se ne obrne. Zanimivo, da imamo na svetu mnogo podobnosti, ki se dajo primerjati s ključem in ključavnico, ki se raztezajo vse od osebnih in poslovnih odnosov, pa vse do kuhanja in začinjanja hrane ter mešanice goriva in vžiga avtomobila.

Vir slike

Mi vsi smo zavest, vsi prihajamo iz istega polja, pa lahko mu rečemo Bog, kvantno polje, narava. Naša osnova je ista. Tukaj govorim o primarnem izvoru, ne o biološkem, saj se ga vsi na neki ravni zavedamo.

Če samo pomislimo, se skoraj vsak od nas zaveda, da vse to kar se nam dogaja nekdo opazuje. Če peremo avto, čutimo žalost ali premišljujemo, kaj zlahka potrdimo, da je znotraj nas nekdo, ki to gleda.

Čustva sicer čutimo, a točno vemo kje so in kako se jih čuti. In če smo na to pozorni, to dogajanje nekdo opazuje…

Pri Komunikaciji s poljem zavesti oz. jaz temu polju zavesti pravim Veliki duh, torej duh, ki prežema vse in se ga na zelo enostaven način lahko enači s kvantnim poljem, naravo…, se gre torej za komunikacijo s tem primarnim delom nas, ki ni toliko omejen na prostor in čas, kot ga dojemamo.

Vir slike

Ljudje samo mislimo, da je življenje tako enostavno, kot se nam zdi. Hodimo v vrtec, šolo, na faks, pa mislimo, da smo zgrabili boga za brado. A stvari so malček drugačnejše.

Če se poglobimo vase, bomo kaj hitro odkrili, da zunanji svet ni vse. Še več, odkrili bomo, da je zunanji svet le del tega, kar vpliva nas. A največji vplivi prihajajo od znotraj, iz notranjega sveta..

Vsak, ki je že kdaj začutil nekaj, je to začuli znotraj sebe. In v trenutku, ko je, se je pojavila neka reakcija, ki je izzvala neko dejanje, delovanje v zunanjem svetu. In to počnemo čisto vsi. Čisto vsi imamo namreč notranji doživljajski svet. Razlika je le v tem, da ga eni doživljamo bolj intenzivno, drugi pa spet ne.