Ljude smo enost, samo eden. V trenutku, ko začnemo zaznavati nekoga drugega, se ustvarita dva. V naših čustvih pride do razcepa. Malo čutimo eno, in malo drugo. In zmaga tisto, ki je bolj močno.

Če jo bolj močno naše zavedanje nas samih, naših lastnih čustev in naše lasten osebnosti, se bomo obrnili v sveri naših lastnih čustev, če pa je obratno, pa bomo odpotovali v smer, kamor kažejo čustva drugih. Pa boste rekli, da se gre le za doživljanje. Ja, prav za doživljanje se gre. Ker če ima človek preveliko željo po doživljanju sveta v vsej njegovi lepoti, kaj hitro lahko zabrede. A ni nujno...

Vse kar je potrebno je, da začnemo v sebi krepiti naš lasten občutek o nas samih. In kako to storiti? Potrebno se je obračati v smeri tega, kar čutimo mi sami, neodvisno od čustev drugih. In ta občutek za naša lastna čustva, za zavedanje nas samih, lahko krepimo.

Za to obstaja mnogo načinov. Eden teh je, da v življenju počnemo čim več stvari, ki nas veselijo, drugi ta, da z odstranimo vse tisto, kar nismo mi in se potem kopamo v sebi... Poti je toliko, kot je ljudi, saj ima vsak od nas svojo lastno pot, a če pomislimo, je zelo malo poti, ki bi ti dovolile, da bi konstantno ostal v sebi, v svoji lastni naravi.

No, za to je potrebno prepoznati sebe, svojo lastno naravo, in to ne na kakršen koli način. Ni namreč dovolj, da jo samo spoznamo, potrebno je postati ta narava. In kako to storiti? No, koraki do tja so različni, a naša narava je nekaj drugega od tega, kar nam servira um, kajti um je narave uma in nima niti približne predstave, kaj ta narava je.

Ta narava pa ni niti čustva. Je preprosto to, kar je. Brez vse potrebe, da bi bila nekaj drugega. In ravno v prej napisanem tiči odgovor. Odkriti je potrebno del sebe, ki ne sodi, ki se ne ozira navzen za tem, kaj je zunaj, in preprosto le ostati, kot ta aspekt sebe.