Narava je prava, a ste že kdaj slišali za to reklo? No, pa je. In to ne samo tista zunaj nas, temveč tudi ta, znotraj nas. Mi vsi smo namreč iz narave, vsi smo njen del. In prav tako, kot je narava v ravnovesju, bi moral biti tudi človek, da bi lahko živel mirno, izpolnjujoče življenje. A tu nastopi ena težava. Človek ima namreč um.

Vse kar obstaja je kracija velikega uma univerzuma, vse. A bolj postaja univerzum majhen, in v človeku je dobesedno mahen univerzum, bolj se začne univerzalni um, tisti, ki je celoten in obsega čisto vse, krhati. Z vsako inteligentno kreacijo, ki ima kao lastno voljo, postaja um bolj razdrobljen.

Njegovi fragmenti so razdeljeni glede na to, s čimer se ukvaraja. Um človeka se ukvarja z materialno-duhovnim svetom, ki pa je zelo pomešan in skozi svoj obstoj človek poizkuša doumeti kdo je on sam in kakšna je njegova narava. Tisti na malo višjem nivoju razumevanja, tudi v duhovnem svetu, čeprav tudi ne, pa vidijo malček več. A tukaj se ne gre za razglabljanje o čustvih in intelektualnih umotvorih. Ne gre se za dojemanje tega iz česar je pravzaprav ustvarjan obstoj.

Narava, ko se gremo sprehajat, je mirna, glasna, tiha, vesela in to je vse. Ne zanima je, kakšna je. Je le takšna, kot je in to je to. In ker je njena lastnost biti to kar je in ne premišljevati o tem, kajšele umovati in izražati umske tvarine o tem, kako je oz. bi naj bilo, nam samo odseva to, kar je v ozadju.
O ozadju govorim, ko se nanašam na odnos med umom in tistim prostorom, iz katerega um vznika. Torej na zelo abstrakten pojem, a hkrati tako zelo resičen, saj ga vsi doživljamo na enak, pa vendar na zelo drugačen način.

Vse kar namreč preleti našo glavo ima enake lastnosti kot narava sama, torej tista neoprijemljiva substanca, ki se jo da čutiti, ko se povežemo z njo. Zelo veliko krat nas že, ko se ji prepustimo tako, da ne premišljujemo, ko smo v njej, pomiri in nas navda z novim upanjem.
Zakaj se to torej zgodi? No iz enega razloga, namreč iz tega, da ni obremenjena z ustvarjanjem zank in potreb, da bi se komurkoli pokazala kot takšna in takšna. In zato tudi ni nobene potrebe, da bi od kogarkoli karkoli čakala, saj le preprosto je.

Ko pa se človek poda v naravo in jo začne kontaminirati s svojim načinom pogleda, kakšna naj bi bila, pa čeprav le s tem, kar premišljuje, ko se premika skozi njo, pa jo že malček predrugači. Oz. vsaj misli da jo, saj narava ves čas predrugačuje njega, človeka, in ne obratno. Tisti, ki ne misli, ki nima stališč ali mnenj, tistega se ne da predrugačiti, sprememniti.

No, da se ga, a to je samo na zunaj, zakar temu, ki nima misli ni mar, saj je samo takšen kot je, brez mnenj in stališč. Samo takšen namreč, ki nima ne mnenj in ne stališč je namreč popoln, popoln kanal za božansko resnico ali povejmo drugače, z drugimi besedami, za nepotvorjeno prispodobo tega, kar se želi skozi naravo izraziti. In ko se kot takšno dotakne uma, ga v trenutku razblini, kot narava sama oz. njene lastnosti razblinijo um, ko se po njej sprehajamo. Razlika je samo v tem, da ona, narava, da samo je in da se človek mora naučiti samo biti, kljub temu da tudi on prihaja iz obstoja.