Kdo sploh smo? Vsi vemo, da nismo samo telo, vsi čutimo, da je nekaj več. Eni bolj, drugi manj. A čisto vsi se zavedamo iskre življenja, ki se je ne da opisati objektivno. Le-ta je v vsakem od nas drugačna, a še vedno vsi zanznavamo lastnost biti živ na enak način, saj z veliko preciznostjo lahko določimo, kaj za nas pomeni biti živ. In vsi se strinjamo. Živo je ‘tisto’, kar je pač živo.

To živo se v mnogih tradicijah pomenuje na različne načine. Nekateri temu pravijo narava, nekateri polje, nekateri preprosto kot ‘TO’, nekateri pa zaradi poenostavitve, da bi pač ‘TO’ lahko dojeli vsi, preprosto poimenujejo to kot Boga. Vendar pa, če malo pomislimo, vsi ti izrazi opisujejo enak pojav, opisujejo življenje samo.

In kaj pravzaprav je to polje, o katerem vsi govorijo, a je o njem pravzaprav znanega tako malo, razen seveda tega, da se ga da opisati kot nekaj živega? To polje je sestavni del vsega, ki ima pač lastnosti, ki jih naši možgani dojemajo kot nekaj živega, in tudi je živo, saj nam daje občutek živega.

A kaj je pravzaprav to, čemur pravimo živo? Je občutek, čustvo ali pa le misel. Nihče ne ve tega prav natančno, a če se poglobimo malo bolj v to temo, kaj hitro odkrijemo, da je živost, pravzaprav občutek, ki ga dojemamo, kot nekaj živega.

To ni nekaj, kar se da opisati samo z besedami, mislimi, čustvi, temveč s celim nizom tega, čemur pravimo zaznava. Tukaj torej več ne govorimo o posamečni zaznavi, kot nas o tem uči znanost, ker je tukaj pač nemogoče definirati to, čemur se pravi življenje, čeprav znanost to na nek način počne.

Trudi se namreč postaviti neko hipotezo in neko teorijo, kaj naj bi pomenilo živo oz. živost. Težava ni v tem, da je to težko, temveč v tem, da je definicija življenja tako splošna, da nam spet le opiše neke lastnosti. Življenja se ne da opisati samo kot premikanja, kajti ni samo premikanje in ne kot dihanja, kajti tudi dihanje je premikanje, hkrati pa še kemični proces presnove in preobrazbe stanja snovi v energijo.

Pri življenju ni nič tako definitivnega, kar bi se dalo opisati. A če prisluhnemo dovolj temu, kar nam sporoča življenje, kaj lahko odkrijemo, da se gre pravzaprav za preobrazbo stanj. In med tem, ko se ta preobrazba dogaja, prihaja do spreminjaja kvalitete. In kaj je torej polje?

Boga, kot ga poimenujejo nekatere religiozne tradicije, nedifinirano stanje kot ‘TO’, kar izvira iz drugih tradicij ali samo kot polje narave, je preprosto nenehen proces spreminjanja. In ko to odkrijemo pri sebi, v svoji zavesti, se nam svet popolnoma spremeni,

Za nas namreč več ne obstaja neko definitivno stanje, ki je takšno kot je, samo zato, ker to želi naš um, ki je del spremembe, temveč začnemo dojemati življenje kot nek neskončen tok, teok spremembe, ki teče. Sprememba namreč nima nikoli začetka in nikoli konca. Lahko se sicer začne, a to semantično ni pravilno, saj je vse ena velika sprememba. Življenje ni nikoli statično in se vedno spreminja in ko se za naš um začne neka sprememba, to samo pomeni, da se sprememba meri od trenutka, ko je um zaznal večjo spremembo, kot je-le ta bila prisotna do sedaj.
Če gledamo iz biološkega vidika, tudi naše telo raste. Rodi se, zraste in odmre. Sonce kroži. Včasih je dan, drugič je noč. Tudi menstrualni ciklu pri ženskah kroži. In nič od tega kroženja ni nikoli enako, le naš um si prizadeva, da bi stvari ostale enake. Vendar pa to ni mogoče.

V naravi, v polju, v Bogu vedno vse kroži, se spremija in ko ne dojamemo te spremembe z možgani se nekje zaustavimo in želimo, da bi tam malček ostali. Prenehamo se spreminjati, čeprav je vse iz česa smo, izpostavljeno sprememebi. Naše celice, naši notranji in zunanji ritmi, naša okolica, vse.

Bolj se upiramo, bolj zaustavljamo reko življenja, spremembo, da bi tekla skozi nas. In ko tako ponavljmo naše uporniške rituale, kaj hitro spoznamo, da se je nekaj znotraj nas zaustavilo, razštelalo, zrahljalo... Poodbno kot pri avtomobilu, kjer če pretiravamo in ga ne vzdržujemo kot je potrebno, prej ali pozneje umre.

Za vsako spreminjanje je potrebno primerno ravnanje, da se sistem ne poškoduje. In tu ne govorim o nekih grobih spremembah, čleprav včasih tudi. Ste će kdaj pomislili zakaj ljudje doživijo živlni zlom?