Duhovnost je iti globlje in če se ne zmoreš soočiti s tem, kar je v globini, pogosto iščemo umske razlage. Vse te umske razlage pa so v večini časa le plezanje po površini. Da bo človek lahko prišel globlje, mora poč prebiti led, kajti plezati po površini iz ledu, te ne bo pripeljalo nikamor.
Je že res, da um naredi prve korake, a če ostaneš pri prvih korakih, če si se nezmožen soočiti sam s sabo, s tem, kar čutiš na globljen nivoju, no, potem ostajaš le tam. Vendar potem ne teži drugim, da nisi bil zmožen priti globje, ker pač nisi.
Iti v globino ni drezanje v površino, ki je razbita, temveč začutiti to, kar se v resnici dogaja. In kaj se? Pravzaprav se vse dogaja znotraj nas, v našem bitju, v čustvi, v mislih, spominih, ipd. in če se ne soočimo s tem, no potem, ne bomo dobili priložnosti, da gremo globlje.
Iti globlje pomeni čutiti, kar pa je mnogokrat zamegljeno s tem, kar imamo v glavi, v mislih, v čustvih, spominih, občutkih. Kako torej pod vse to?






