Vir slike

Vse kar je, je svetloba. Vse drugo je sekundarno. In svetloba nosi informacije o vsem, le izbrati si moramo, kaj si želimo oz. kaj si želi, saj govorimo o večnem bitju, ki si je zaželelo to vse, ves svet. Svetlobna modrost, ki prihaja skozi oz. je ves čas tu, kajti svetloba ves čas prihaja, le v svetu dvojnosti je včasih zastrta, a zanimivo, ves čas je tu.

Četudi je zastrta, kot to trdijo nekateri, je še vedno tu, kajti iz nivoja, iz katerega sveti, tam ni dvojnosti. Dvojnost je le tu, od koder mi opazujemo. Svetloba ves čas prežema vse, ne glede če je pred nami planet, solza ali roža. Tudi senca drevesa ni težava.

Ko gledaš iz naše Zemeljske perspektive, seveda da je težko razumeti, saj gledamo od spodaj. Vir svetlobe je vedno nekje zgoraj, vsaj planetarni, umetnega si že ustvarjamo neposredno. A ob tem pozabljamo, da je tudi umeten sestavljen iz svetlobe, ki prežema vse in šele potem pride kot neki vir skozi elektriko, kurjavo ipd.

Vir slike

Vsak atom ima svoje lastno polje zavedanja, vsak atom se zaveda samega sebe. A veste iz kolikih smo sestavljeni? Iz števila, ki se verjetno ne bi dalo napisati na to stran. Zamislite si, koliko zavedanja je v nas, pa še vedno ne verjamemo samim sebi, da se zavedamo.

Vsak človek ima ogromno energetsko podporo, prav tam, v svojem telesu. To, koliko je spustimo skozi, koliko si je dovolimo začutiti in v skladu z njo delovati, to je pa druga stvar.

Ne govorim o Prisotnosti duše, ki je povsem nekaj drugega. Dinamična energetska tvorba, ki je inteligentna in izbira za sebe materialne izkušnje in omejitve, ki bi ji pomagale doživeti te izkušnje, je tukaj zato, da telo poživlja.

Telo ni sestavljeno iz dinamične energetske Prisotnosti, ta prisotnost je tukaj, da mu pomaga obstajati na tem nivoju bivanja, torej v materialnem svetu. Duša pa pomaga preobražati in preoblikovati to energetsko prisotnost telesa v skladu s tem, kar se pač želi naučiti iz te materialne izkušnje, ki jo doživlja telo.

Vir slike

Zanimivi koren ima slovenska beseda stiska, kot da bi nekdo nekaj stiskal. Seveda, vsakdo nekaj stiska, bodisi je to nekaj fizičnega, bolj pogosto mentalnega, energetskega, čustvenega… Pa je to zdravo?

No, naši predniki so to najbrž dobro poznali, zato pa so si izbrali za ta nenavaden fenomen tako priročno besedo. To, kar se pravzaprav dogaja med tem, ko stiskamo, karkoli, bomo podrobneje analizirali v nadaljevanju članka, predvsem pa to, ali je to ok, ali ne.

Človek, ki nekaj stiska mora biti v umu, v mislih, kajti drugače se ne da stiskati. Z nečim pač moraš dati fokus nečemu, da se naj stiska, pa četudi je to podzavestno. Tudi takrat obstajajo namreč podzavestne misli, ki želijo, da se naj nečesa bojimo, bežimo strah, otepamo, smo do nečesa sovražni ipd.

Z vidika spoznanja sebe oz. Samo-spoznanja je to negativno, saj stisnjenost sicer vodi ščasoma do opustitve, vendar pa še vedno pripelje le tako daleč, da ostane v mislih, čustvih, olajšanju. Razen seveda, če je ta opustitev, kot ji pravimo, tako močno obdana z energijo, da pride do spoznanja tistega, kar seveda zagozdenost povzroča.

Vsekakor je to delno spoznanje, saj skozi le to sprostitev del nas, ki se je do sedaj deklariral, kot jaz, torej kot nek del, v katerem so bile shranjene »laži«, ki so nam govorile, da moramo sprožiti stiskanje, prepozna, da nji jaz, temveč Jaz.

Naj razložim, mali jaz je tisti, ki izhaja iz misli, čustev, občutkov, spominov, dejanja, torej iz tega dela nas, ki si preprosto želi, da bi nekaj izkusili. In seveda, če si tega ravno ne nadejamo, pa bi si vseeno želeli, da bi tako bilo, se ta želja porine še globlje v naš umsko-telesni aparat. Umsko telesni aparat zakaj? Ker se tam shranjujejo naše materialne stvari, ki se hočejo uresničiti v tem svetu.

Vir slike

Spoznati sebe ne pomeni spoznati svojega čustvovanja. Razmišljanja ipd., temveč pomeni spoznati tisti del sebe, ki te poganja. Če dobro premislimo, misli in čustva nekaj ustvarja, nekaj, kar je neodvisno od drugih in od sveta. To dvoje se pojavi in izgine, ko ni več uporabno. Tam je samo zato, da podkrepi ali oslabi našo izkušnjo.

A vse to, čustva in misli, to vse nismo mi. Mnogo ljudi misli, da smo to kar čutimo oz. to kar mislimo. Pa smo res?

Tisto kar je resnično je nekaj stalnega, vse drugo je neki približek. In podobno je z mislimi in čustvi. TE niso stalne. Vedno se pojavljajo v drugačni obliki, vedno nosijo drugačen parfum. To je narava dvojnosti, kjer je vse obarvano glede na to, kar se v tistem trenutku dogaja. Vsekakor pa ta obarvanost, prav tako kot ni parfum stalen, ni del nas. Je le nekaj, kar nas začasno obarva.

Vir slike

Ljudje smo na različni stopnji razvoja, vsak na svoji. In ta stopnja razvoja ne pomeni nič drugega kot le to, kako mehak je postal nekdo, torej mehak v svojem dojemanju sebe in drugih, sprejemanju celote, kot ene resničnosti, hkrati pa kako ve skrbeti za sebe in druge.

Da, skrb za druge je pomembna, saj so oni na neki ravni del nas, del naše prisotnosti. In če pač tega ne dojemamo kot del sebe, no, potem je dobro, da poizkušamo osvojiti tudi to lekcijo. Na koncu nenazadnje vsi delamo na spoznanju tega kar smo mi in tega, kar je oni drugi. In če vidimo sebe ločenega od drugega, no, potem nas čaka še neka dela na tem področju.

Mnogo duhovnih ljudi ve povedati, da je pravzaprav ultimativna stopnja tega kar počnejo s sabo pri duhovnem razvoju to, da prideš v enost in prepoznaš tam tisto, kar te ovira pri tem da bi šel naprej, da bi se osvobodil svojih pomanjkljivosti in svobodno zaživel brez njih.

Vir slike

Težka zna biti šola mešanja. Podobna je kemijski šoli. Ko se pomešata voda in sok, ju je zelo težko ločiti. Pa vendar se pri človeški naravi gre za malo drugačne stvari, kot kemija, saj le-ta obstaja drugje in z drugačnimi nameni.

Človek sam po naravi je čudovito bitje, ki se izraža. In njegova zmožnost mešanja vključuje tudi možnost odmešanja. Vse je odvisno le od fokusa. Če je le ta na »dobroti in medi« tistega, s katerim se želimo pomešati, je to »dobroto in med«, ko iščemo sebe in svojo naravo težko odmešati. Se še spomnite, vzorci?

S starši smo živeli toliko in toliko let, se z njimi prepletali, mešali. Pa da ne boste razumeli narobe. S tem, ni čisto nič narobe. A nobeden nas ni učil odmeševati se. Ni ravno človeška lastnost, da bi druge spuščali, še posebej, ko se gre za naraščaj.

Naraščaj je lahko zelo poseben, a sedaj ne govorim o potomcih, temveč o čustvih. Nobene razlike namreč ni, če so le-ti zunanji ali notranji. Potomci so vse, kar izvira iz nas, bodisi na fizičnem, psihičnem, čustvenem ali energetskem nivoju.