Vir slike

Zanimivo je stanje mamice, ko nosi v sebi otroka. Seveda se sveti, če skozi njo sveti otrokova duša, kako pa ne. Mora si pripraviti svoje bivališče, more si pripraviti teren za svojo usodo, da bi se lahko zgodilo. Seveda se mora roditi ali ne, in to ni pogojeno z mamico. No, malo že, a vse je vnaprej določeno.

Otroška duša si je izbrala mamico, ki je primerna, da bo lahko privekal na svet, kot otork z vsemi potenciali, ki jih potrebuje za svoje materialno potovanje, ali ne. In zakaj ne? No, ker se morda njegovo potovanje zaključi še preden se je rodil.

Ni namreč pot vsakega otroka ista. Nekateri se pač ne rodijo, ker je to njihova izkušnja. Izbral je izkušnjo, ko jo vsak od nas izbere. In njegova je bila inkarnacija in potem smert, v temi. Tudi za to moraš imeti pogum, saj nekateri otroci samo pridejo, da mamicam izboljšajo njihovo življenje.

Vir slike

Ves svet nas uči, privlačite, odbijajte, a le malo takšnih je, ki bi nas učili, bodite, in tisto, kar je potrebno, bo prišlo samo. Biti ne pomeni čakati, vsekakor ne v umum, temveč biti v bitju. Dovoliti si, da ste takšni kot ste.

Vas ne uči zakon privlačnosti, da bodite to, kar ste, da se počutite dobro takšni, kot ste?

Počutiti dobro se je nemogoče, če nismo v bitju in ne dopuščamo, da se zgodi, kar se pač zgodi. Tudi zakon privlačnosti to uči, a ne? No, tukaj se gre za malo drugačno dopuščanje, kot umsko.

In kakšna je razlika med umskim dopuščanjem in med dopuščanjem duše?

No, pa poglejmo najprej dušo.

Vir slike

A ste se že kdaj počutili izčrpano, prazno, izpraznejo ob nekom? A ste že začutili, kako ob pogovoru z nekom postajate prazni? No, to ni samo njihovo. Pomembno je zaznati, kaj se to dogaja. Morda se gre za veliko rano, ki jo nosijo v sebi.

Ljudje nosimo v sebi velike rane, še posebno iz otroštva. Seveda lahko tudi prihajajo iz veliki travm med življenjem. In dobro se je tega zavedati.

Taki ljudje zahtevajo od nas veliko časa, veliko nežnosti, pripravljenosti, skratka vsega.

Ne pozabite, to so ranjeni ljudje, ki v življenju niso dobili nečesa, saj jim tega niso mogli dati oz. vsaj ne na tak način, kot so to pričakovali ali potrebovali sami. Tu ljudje počnejo to, nekateri zavedno, nekateri nezavedno, a v vsakem primeru, če se prenos energije od nas na njih zaključi, se počutijo boljše.

Vir slike

Da bi pritegnil duhovno inteligenco, je potrebno, da se je najprej zavedaš. A to ni zgodba kar tako. Do tega zavedanja mora priti znotraj, ne zunaj, kajti pokličeš jo odznotraj.

Vsak stik je narejen od znotraj, že če pogledamo človeško izkušnjo. Tudi tam najprej vzpostavimo stik s svojimi čustvi, mislimi in šele potem stik iniciiramo. Pogovor je možen samo, če prihaja to, kar prihaja od znotraj.

Mnogi mislijo, da je stik nemogoč, če govorimo iz glave. Seveda je mogoč, a takrat ni tako pristen, Še več, bolj si stvari izmišljujemo bolj je nepristen.

Da pa bi stik naredili pristen, pa mora priti od znotraj. In bolj od znotraj prihaja, bolj je pristen.

Vir slike

Veliko ljudi je v miru, a težava je v tem, da ta mir ni notranji. Vse prevečkrat je le zunanji. Naučeno smo iskati zunanji mir in ugodje, med tem pa pozabljamo na našo notranjo naravo.

Sicer pa, kako ne, saj notranja narava za večino ljudi ne obstaja. Obstajajo pa zunanje stvari, zunanji fenomeni, objektivne meritve, subjektivnega pa ni.

Kljub temu, da smo vsi drugačni, da vsak od nas sprejema sebe na drugačen način, je subjektivno še vedno tabu tema, tisto pa kar objektivno ni mogoče izmeriti, pa je temelj notranjih blodenj, tako vsaj pravijo.

Vse kar je subjektivno je torej nedelujoče z vidika znanosti, saj se tega ne da objektivno izmeriti in kljub temu, da preveva ves svet subjektivnost, saj smo vsi prej subjektivni, kot objektivni. Subjektivne izkušnje in ljudi znanost in znanstvene razprave kaj hitro naredijo nevedne. (Seveda razen, ko se gre za umetnost, služenje denarja, koncerte, ki objektivizirajo subjektivno izkušnjo.)

Subjektivna izkušnja je nekaj, kar je primarno, pa kljub temu še vedno verjamemo objektivnemu. Zanimivo je dejstvo, da raje verjamemo objektivnemu pokazatelju, kot bi verjeli subjektivni misli ali občutku.

Vir slike

Namen meditacije je uskladiti svoje polje z višjo inteligenco. In ko se to zgodi za kar nekaj časa, postane povezava permanentna.

Višja inteligenca je bog, sveti duh, veliki duh, torej tisto, od kod vsi prihajamo, vključno z vsem, kar je znotraj in zunaj. In če se vemo dovolj umiriti, dovolj poravnati s svojo višjo naravo, potem se tudi poravnavamo z višjo inteligenco.

Ni vsaka višja inteligenca namenjena temu, da se z njo poravnavamo. Seveda se poravnavamo s tisto, ki jo imamo v mislih ali s katero se hočemo. A če ta ni uglašena na našo visoko naravo, potem morda ne bo prišlo do poravnave, vsaj ne do popolne.

In če ne pride do popolne poravnave? No takrat smo neuglašeno s tem, s čimer se želimo uglasiti.

V tem sicer ni nič narobe, ker se preprosto z nekaterimi naravami oz. inteligencami ne moremo. Preprosto nismo z njimi kompatibilni. A ko smo popolnoma poravnani, prevzamemo njene lastnosti.