Vir slike

Ljudje vedno kreiramo, saj je naša narava kreiranje. Vse namreč, kar prihaja iz nas je kreacija, pa bodisi je to vdih ali izdih, beseda ali misel. Težava je le v tem, da se tega ne zavedamo.

Kadarkoli se kar koli zdi v nas ali okoli nas, je to kreacija, in da bi to dojeli moramo pogledati malo globje od same vsakdanje plitvosti življenja. Življenje nam namreč res da občutek, da je to kar ustvarijo misli, koncepti ideje, čustva ipd. naša kreacija in je, vsekakor je, vendar pa ne takšna kot se zdi.

Vse to kar prihaja iz nas namreč ni skreirala misel, ni čustvo, ne koncept, ne ideja. Vse to so le blueprinti naših kreacij. Kreira pa nekdo drug. In kdo je ta? No, za kaj takega moramo iti globlje, a še pred tem je potrebno po vedeti nekaj drugega.

Če je misel blueprint, pa blueprint je tudi ideja in zamisel, čustvo, potem  to od nekod izvira. In ta nekdo mora biti nekje višje oz. globlje v naši zaznavi. In kar je zanimivo, ta vedno ustvari to, kar je na nižjem nivoju.

Predstavljajte si to takole, kot je v vesolju. Sonce sveti in na nebu so oblaki. Kreacija je senca in vse kar je pod njo, ni osvetljeno.
Tako je tudi pri naših kreacijah. Vse kar ni osvetljeno z lučjo duše oz. višjega aspekta našega zavedanja, je v senci, torej ni kreacija duše.
Takrat je ta kreacije le umska, čustvena, miselna, konceptualna. In s tem ni čisto nič narobe. Ta kreacija je v popolnosti izpostavljena zakonom dvojnosti, skozi njo pa tudi sijejo zakoni karme.

Ker ni osvetljena z lučjo duše, je pač osvetljena z lučjo uma. Um, kot vemo je pač takšen in drugačen. En enem trenutku je to, v drugem nekaj drugega. Da pa bi lahko dosegel svoj stalen fokus, ga je potrebno scentrirati.

A kar se tukaj dogaja, se gre le za umski fokus. Luči duše še vedno ni.

Za kaj takega je potrebno, da se duša prebudi. Ponovno rojevanje duše v duhovni svet pa ni tako preprosto, če to pogledamo iz materialnega vidika, saj smo zelo ujeti vanj.

Duša ima namreč rada dobrohotnost, blagohotnost, ustrežljivost, in da bi tja prišli, je potrebna spontana stopnja vsega tega, ne tista, naučena z možgani. Možgani so vsekakor dobra iztočnica, saj pomagajo um fokusirati na nekaj, kar je pomembno.

Da pa bi lahko šli globje, pa je dober način, kako priti do spontanih načinov izražanja našega bitja, da se udeležimo neke vrste prostovoljnega dela. Takšno delo pomaga znotraj nas sproščati ujetosti v meso, saj človek, ljudje, ki jim pomagamo, nimajo začrtanih pravil, kako bi naj to potekalo.

Oni so kaki so in prostovoljno se podrazumeva za razliko od plača nega dela, kot nekaj, kar je bolj ohlapno, torej ne tako ovito v cilje, uspešnost, rezultate. Uspešnost pri takem delu ne bi smela biti in čez nekaj časa izvodeni takšna prioriteta.

Da si lahko dobrovoljen, uslužen, dobrohoten, prijazen, za toi ne rabiš ničesar. Vendar pa je potreben čas. Vse kvalitete v življenju se brusijo, in le-te postanejo najboljše, najbolj fine, če jim damo čas. Čas, pa je v današnji družbi nekaj, kar zna biti težava.

Doma smo pridobili vrednote. Bodisi je to bilo, da je treba hitreje, ali počasneje. Nekateri so preprosto prehitri ali prepočasni. Poleg tega, pa še ni prave pristnosti. Doma nas naučijo v skladu s tem, kar so in tudi mi to počnemo sebi in drugim, ko se sprehajamo in integriramo v družbo.

Vzgled je vsekakor pomembna stvar, a če je pravilno usmerjen. Vsi namreč ne zmorejo tistega lepega, kar je potrebno za prebujenje duše.
Da bi lahko počasi začeli prebujati dušo je potrebno najprej videti sebe kot nekaj ločenega od živalskih nagonov in nižjih čustev. Potrebno je začeti goji vzvišena čustva in ta nas podpirajo, ne tista nizkotna.

Človek na poti do superčloveka oz. do človeka, ki prepozna sebe kot instrument kreacije prehodi dosti poti, dosti čustev in namenov, nagonov je potrebno zatirati. Potrebno je postati dober človek, ki ima čim manj pomanjkljivosti, ki bi ga lahko vodile stran od njegove ravne poti, do tja.

Komaj, ko se začnejo topiti tiste otopelosti, globoke prizadetosti in vse tisto, kar povzroča, da odreagiramo nagonsko, spontano ali kakorkoli drugače, da bi vrnili »milo za drago«, je tukaj ovira. Duša se ne more in tudi noče odpreti prej, kot človek pokaže, da si želi biti drugačen.

Vir slike

Nalaganje redkejših substanc na gostejše. Temu pravijo v znanosti proces, v katerem se izločijo delci iz zmesi v kateri plavajo in se naberejo na trdni prepreki. Pravijo tudi, da je njihovo gibnje odziv na zunanje sile, kot so težnost, centrifugalna sila ali elektromagnete sile.

Jaz bi na tej točki ta koncept malček razširil in mu dodal psihično in duhovno komponento.

Vse namreč, kar je gostejše, je v fizičnem svetu nekaj kar privlači redkejše, a če gremo v psihični oz. duhovni svet, je stvar ravno obratna, redkejše namreč privlači gostejše. Ljudje se rajši nagibajo k tistim, ki so manj obremenjeni z mislimi, s čustvi, koncepti. In ravno to redkost je moč zaznati v naši zaznavi.

Ljudje smo, če smo dovolj pazljivi, dovolj tankočutni, da zaznavamo gostejše od redkejšega. V zunanjem svetu je to, ko ne moremo skozi gostejše poriniti nekaj redkejšega oz. to storimo težje. Medtem pa, ko sledimo isti paradigmi v psihičnem svetu, pa z veliko težavo prežvečimo ali izpustimo nekaj gostejšega, če smo na to navezani.

Vir slike

Zanimivo je, da je resnica sorazmerna s pritiskom. Več je govoriš manjši pritisk imaš, saj manj pritiskaš na sebe.
Vsekakor je res, da lahko vse postaviš na skupni nižji imenovalec in poveš, bom manj aktiven v življenju in mi ne bo potrebno toliko izražati sebe, seveda bom zato imel manjši pritisk.
Tore je izražanje pomembno, a izražanje resnice.
R = P x ID, manj se izraža duša, večji je pritisk na telo, seveda pa je tudi resnica, ki gre skozi posameznika manjša.
Ta resnica se potem izraža v življenju, ki jo posameznik živi. In če posameznik čuti, da resnice ne živi, da bi moral živeti nekaj drugega, je čas, da to resnico začne izražati.
Mnogi govorijo, pa to je tako težko! Ne slišim duše!
Pa je res temu tako?
Vse kar moramo storiti je dovoli temu kar se hoče izraziti skoti nas, ne skozi naša usta, misli, čustva, občutke, da se izrazi.

Vir slike

Bog stvarnik ali samo Bog, tudi samo stvarnik, je sijoč. Je bitje, vseprežemajoče, kar si je težko predstavljati, saj sije skozi vse in vsakogar, ki obstaja. Njegova narava je ominpotentna, torej vsemogočna, saj sam zaseda vse in vsi obstajamo v njem.

Včasih je težko razumeti kdo kje obstaja, vendar pa, če je naš stvarnik, ta, ki je ustvaril vse, vseprežemajoč, mora zapolniti vsak delček vidnega in nevidnega. Kar pa je zanimivo, pa je to, da je sam neviden.

Stvarnik, Bog stvarnik, Krišna, Šiva, Alah ali narava, vse to so soznačnice za istega. Vsi so nesnovni. In kot pravijo religije in mnogi duhovneži, on prežema vse.

Torej mora biti ta, ki se nahaja v vsakem od nas.

Vir slike

V času materialnosti, kjer pač je vse materialno, svet gleda na vzrok in posledico, kot na nekaj, kar je potrebno, da pokrene gibanje. In tudi je, če gledaš iz vidika materialnosti. Vendar pa se na tem svetu dogaja še nekaj drugega.

Narava nam zelo dobro kaže, da lahko obstaja, pa ne govorim o vetru, življenju, temveč o naravi, kot dejstvu, da lahko obstaja brez gibanja. To je sicer za veliko večino prebivalstva na Zemlji pojem. Kaj pa je pravzaprav pojem, kot se ga pojmuje?

Pojem je po slovarju slovenskega knjižnega jezika: »miselna tvorba, določena z bistvenimi lastnostmi, značilnostmi konkretnega ali abstraktnega predmeta, predmetov« Torej nekaj, kar se nanaša na misel.

Zanimivo je v dandanašnjem svetu, da so vse samo definicije, ki izhajajo iz misli, nihče pa ne pogleda pod te definicije, kaj pravzaprav so. Vsaka definicija je zelo omejena, saj okvirno nekaj definira, a kar se mi poraja v glavi je to, kako sploh nekaj definirati, če ne poznaš pravega ozadja tega.

Vir slike

Vesolje ni sestavljeni samo iz materije. Pravzaprav je v njem le 4,9% snovi, ki sestavlja materijo, torej vse kar vidimo, otipamo, os česar se odbija svetloba. Za vse ostalo fizika pravi, da je domnevna vrsta snovi, ki je ni moč zaznati (26,8%) in neznana oblika energije (68,3%). [wikipedia]

Klub temu, da je velik del tega, čemur pravimo vesolje domnevno ali neznano, pa še vedno silimo v nekaj, kar moramo razumeti in razložiti, da nam bo to bolj verodostojno. Zanimivo, kako tisti, ki vodijo svet in določajo kaj le-ta je, gledajo nanj in na to kako se prikazuje.

O tem, o temni energiji in o temni materiji torej ne vedo nič oz. razen le nekaj tega, kar se jim je pokazalo kot opisljivo, pa še vedno rinejo s svojimi točkovnimi in delčkovnimi modeli v materijo, ki je neznana in v energijo, ki je domnevna.