Vir slike

V možganih in še povsod drugje, smo prepredeni tudi z zrcalnimi nevroni, ne samo z nevroni, ki prenašajo elektriko skozi organizem. Ti so odgovorni, da prevzamejo lastno iz okolice, in jih prenesejo v našo notranjost. To sedaj že ni več velika znanost, saj je prešlo iz znanstvenih krogov en nivo nižje, torej v splošno znanje množic. Vendar pa se tu ne konča.

Signal je namreč zaznan, se pretvori v električni impulz in potem kot električni impulz potuje. A kam pravzaprav, če električni impulzi nimajo nekih lastnosti. Znanost pravi, da v možgane, kar vsekakor drži, vendar pa kaj se z njimi tam dogaja?

No tega nihče, vsaj iz znanstvenih krogov, ne ve. Za njih je to kar dojemamo kot um nekaj, kar je tudi rezultat biološkega procesa, torej nekaj, kar seva iz naših možganov in potem tudi to zaznavamo kot subtilnejši svet misli, občutkov, idej, zamisli, čustev. Pa je temu res tako?

Vir slike

Ta svet je, svet kvalitet. Seveda, ko govorimo o vidnem svetu, kajti vse kar vidimo znotraj nas prebudi neke kvalitete, lastnosti s kvalitetami. Pa jih za namen tega članka poimenujmo samo kvalitete.

Kvalitete se nekaj kar se nam pojavlja v naši zaznavi, kot kvaliteta razmišljanja, čutenja, čustvovanja, pomnjenja ipd. Vsekakor so te pripete k predmetom, k telesom, k gibanju, premikanju, vendar, če odvzamemo vse te predmete, telesa, gibanje in premikanje, torej, če jih ni v naši zaznavi, imamo v umu še vedno odtis, ki ko se zloži postane popolna kopija tega, kakršna je bila kvaliteta izvornega predmeta, čustva, gibanja ipd.

Za mnogo ljudi ni pomembno, da se lahko spomnijo ali v popolnosti ali v popolnosti sestavijo kvaliteto tistega, kar imajo v spominu.

Vir slike

Je že res, da smo na nekem nivoju telo, še posebej takrat, ko v telesu čutimo svoje misli, občutek, čustva. Vendar pa, če pogledamo globlje, se tisti, ki s ukvarjamo z raznimi meditativni praksami, bodisi pasivnimi ali aktivnimi, kar hitro zavedamo, da onstran tega obstaja še nekaj več.

Vsekakor smo to kar mislimo, da smo, saj naše misli fokusirajo energijo v tisti del, kjer se nam maya ali iluzija prikaže kot tisto, kar mislimo, da smo. Sem seveda spadajo tudi čustva, občutki, spomini ipd. Vse to, kar nam namreč pomaga ustvariti popolno podobo našega življenja, se nahaja na istem nivoju in kriči v isto smer. Ti si to, kar ti jaz pravim, da si!

Vir slike

Kaj je pravzaprav svoboda in za koga? Vsak od nas je svoboden, dokler več ni. A kaj je pravzaprav svobodno in kako se to izraža?

Vsak od nas se počuti svobodnega, dokler znotraj sebe ne čuti ovir, ovire pa pridejo od zunaj? In kaj so te ovire?

Vsekakor so ovire tisto, kar se zrcali v telesu, čustvih, mislih, občutkih, torej nekaj, kar se čuti v telesu. Samo tudi večkrat pravimo in čutimo, da te ovire izvirajo iz telesa samega.

To so bolezni, obolenja, vrojene stvari, prirojene napake ipd.

Vir slike

Intelekt ni povezan z umom. Niti njegov del ni. Kar pa je, je nekaj višje, bolj čisto, kar sveti skozi um. Skozi um pa lahko sveti le, če je um dovolj čist. In če ni? No potem se cela zgodba ustavi pri nesnagi, ki mu ne dovoli, da bi posvetil skozi. Podobno kot ne dovoli dim, da skoti posveti sonce.

Da, na Zemlji je dovolj svetlo le takrat, če je ozračje prazno. Pa ne samo to. Če v ozračju ni nekih bistvenih ovir, svetloba, ki pronica skozi tudi svet ogreje, na svoji poti do površja, pa še preobrazi kemikalije, ki sestavljajo žrak.

To seveda omogoči življenje, življenju pa tudi zavira njegov razvoj. Odvisno s čim reagira.

Vir slike

Tisti, ki potrebuje stimulacijo, finančno, spolno, prehransko ipd., ne more biti sam, če te stimulacije ni. Vsaka stimulacija je namreč nekaj, kar prihaja od zunaj in kot takšno je nekaj, kar mi, kot subjekt objektiviziramo.

Ne, ne gre se za objektiviziranje ženske ali moškega, čeprav do neke mere tudi, saj je naša zavest tista, ki je nam subjektivna in vse ostalo, kar se v njej pojavlja, objektivno. Zanimivo je, da smo mi tisti, ki opazujemo vse to, kar se pojavlja v zavesti, torej v našem lasten občutku »Jaz sem«.

Če torej to opazujemo, ne moremo biti tisto, kar opazujemo. To je aksiom.

Da bi lahko nekaj gledal, moraš biti ločen ob tega, moraš biti subjekt, torej tisti, ki je vir gledanja. Kar pa je tukaj zanimivo, pa je to, da ljudje mnogokrat zamenjujemo to, kar gledamo za nas same.