Vir slike

Vsi čutimo sebe kolikor se čutimo. In iz tega delujemo v svoji resničnosti. Vsak na svoj način. Nekateri vidimo bolj jasno to, kar se dogaja znotraj nas, drugi manj. A znotraj vseh nas se dogaja.

Kaj pa?

Ljudje smo rojeni s svojim lastni pozornostjo in ta pozornost usmerjamo na tisto, kar pač zaznavano. Tisti, ki so manj obremenjeni z minljivimi fenomeni znotraj našega notranjega sveta, imajo priložnost, da se bolj posvečajo temu, kar želi njihova bit. Oni drugi pa se bolj posvečajo svojim čustvom, mislim, občutkom, idejam, konceptom. In razlika v povezavi s tem, kar se dogaja je tukaj.

Stvari se dogajajo, kakor se pač dogajajo. Svet je takšen kot je. Težava pa je v tem, da ga vsak od nas zaznava na drugačen način. In ta drugačnost je pogojena s tem, koliko je kdo navezan na svoje notranje dogajanje. Bolj je namreč navezan na to kar se dogaja v njegovem notranjem svetu, manj je v povezavi s tem, kar se v resnici dogaja.

Človek, ki gleda na svet in dogajanje v njem skozi prizmo svojih čustev, misli, občutkov ipd. zelo težko vidi, kaj se v resnici dogaja, saj njegov višji jaz stvari ne gleda skozi čustva, občutke, ideje, koncepte. Gleda jih neobremenjeno s tem, torej objektivno.

In bolj smo navezani na to notranje dogajanje manj smo lahko precizni v tem kar doživljamo.

Vir slike

Vsi čutimo sebe kolikor se čutimo. In iz tega delujemo v svoji resničnosti. Vsak na svoj način. Nekateri vidimo bolj jasno to, kar se dogaja znotraj nas, drugi manj. A znotraj vseh nas se dogaja.

Kaj pa?

Ljudje smo rojeni s svojim lastni pozornostjo in ta pozornost usmerjamo na tisto, kar pač zaznavano. Tisti, ki so manj obremenjeni z minljivimi fenomeni znotraj našega notranjega sveta, imajo priložnost, da se bolj posvečajo temu, kar želi njihova bit. Oni drugi pa se bolj posvečajo svojim čustvom, mislim, občutkom, idejam, konceptom. In razlika v povezavi s tem, kar se dogaja je tukaj.

Stvari se dogajajo, kakor se pač dogajajo. Svet je takšen kot je. Težava pa je v tem, da ga vsak od nas zaznava na drugačen način. In ta drugačnost je pogojena s tem, koliko je kdo navezan na svoje notranje dogajanje. Bolj je namreč navezan na to kar se dogaja v njegovem notranjem svetu, manj je v povezavi s tem, kar se v resnici dogaja.

Človek, ki gleda na svet in dogajanje v njem skozi prizmo svojih čustev, misli, občutkov ipd. zelo težko vidi, kaj se v resnici dogaja, saj njegov višji jaz stvari ne gleda skozi čustva, občutke, ideje, koncepte. Gleda jih neobremenjeno s tem, torej objektivno.

In bolj smo navezani na to notranje dogajanje manj smo lahko precizni v tem kar doživljamo.

Vir slike

Kako natreniramo svoj način kognicije čustev, misli, občutkov, idej, konceptov, spominov takšen odnos z njimi imamo. In naš odnos do življenja treniramo celo življenje, od rojstva naprej. K temu nas priučujejo starši, znanci, prijatelji ipd. Tega se priučujemo v vrtcu, v šoli, v družbenem življenju, pri poslovanju. In vse to, kar nosimo v sebi, vse to mi smo.

Težava pa nastopi, ko se iz nas izražajo neke družinske dinamike, ki smo jih posvojili za svoje, neke družbene dinamike, za katere ne vidimo, da sploh niso naše oz se vsaj tako ne čutijo, neke poslovne dinamike ipd.

Cela svoja življenja se namreč ukvarjamo s svojim notranjim svetom, pa kakor koli že to obrnemo. V sebi čutimo nekaj in se odzovemo, v sebi premišljujemo nekaj in se odzovemo. A ne gre se samo za posamezne vidike nas. Vedno, ko se nekaj v nas rodi kot čustvo, le-to spremlja misel, neki spomin, kontekst.

Ti konteksti izvirajo iz nas, to smo mi, vsaj začasno. To smo tako dolgo, dokler se ne odločimo, da več ne želimo biti ta kontekst. Vendar pa je to zelo težko, kae prvič tega konteksta ponavadi sploh ne vidimo, drugič pa, nočemo ali pa ne vemo kako se ga znebiti.

Vir slike

Vsak ima znotraj sebe svetlobo. Vendar pa je odvisno od nas, če jo vidimo ali ne. Kako? Več se namreč ukvarjamo s procesi mišljenja, čustvovanja, čutenja, idej ipd., manj imamo pozornosti oz. manj dovoljujemo, da pride skozi svetloba, ki bi jo naj opazovali.

Svetloba, ki bi jo naj opazovali?

Seveda. Znotraj nas sta dve svetlobi.

Svetloba uma, ki je pravzaprav odreflektirana zavest in svetloba zavesti.

Odreflektirana zavest pomeni, da se svetloba zavesti odbija od misli, čustev, občutkov, idej, konceptov in zato nekaj, ali pa veliko svoje živosti izgubi pri procesu odbijanja. Podobno kot luna, ki odseva svetlobo sonca in ko je noč, ne more osvetljevati poti tistih, ki se gibljejo po mesečni svetlobi.

No, lahko jo. A takrat ne vidimo razločno, kar se dogaja tudi, če nismo v popolnosti neposredno povezani z višji zavestjo.

In kaj je višja zavest?

Vir slike

Naš um je nekaj, kar biva onstran naše telesne fiziologije. Vsi ga zaznavamo, vsi komuniciramo z njim, pa tudi on na neki ravni komunicira z nami.

Zakaj na neki ravni?

No, um je sam po sebi neaktiven, je le skupek misli, čustev, občutkov, zaznav. idej. Sam po sebi ne počne ničesar. Ko pa se v naš um vcepi še intelekt, ki se nahaja na višjem nivoju kognicije, pa postane um živ, s svojo živahnostjo pa se znotraj njega začne dogajanje, saj je intelekt tista komponenta, ki omogoča, da pride med mislimi, čustvi, občutki, idejami do interakcije.

Seveda se k temu doda še višji aspek razširjenega uma, torej budhi oz. aspekt vzroka in posledice in um postane še bolj živahen, vse skupaj pa je podprto z visoko zavestjo.

Um je le aspekt visoke zavesti in pravzaprav nima svoje zavestne zaznave. Ko pa ga skozi ves zgoraj opisani potek poživlja višja zavest, pa tudi um postane živ. In ko se dotakne možganov, ko pridejo iz nematerialnega aspekta uma v materialni del možganov informacije iz uma, so le-te toliko žive oz. toliko živo čutimo to, kar je prišlo iz uma, koliko dovolimo, da pride skozi visoka zavest.

Um torej ni del naše fizične zaznave, ko je samostojen, ko mu je vseeno za telo, saj lahko v meditaciji kaj hitro opazimo, da telo izgine in je naš fokus na nematerialnem. To pa se tudi zgodi pri raznih terapijah, delavnicah, coachingih ipd.

Vir slike

Vibracije morajo biti na istem nivoju kot um, saj jih um zaznava, kajti če jih ne bi bilo na istem niovju kot umska zaznava, jih um ne bi zaznaval. Je pa čisto druga stvar kaj je to, kar skozi vibracije prihaja. Vendar tudi to, kar prihaja skozi vibracije mora biti na nivoju uma, kajti, če ne bi bilo na nivoju uma, jih ta ne bi zaznaval. Kar pa je razlika, je to, da prihaja skozi samo takrat, ko so vibracije mehke, isto kot zemlja, ko je mehka dovoli, da skozi pronica voda. In bolj so prosojne, bolj pronica skozi.

Če pa niso prosojne, torej so kompaktne, goste, pa ne dovoljujejo ničemur, da prihaja skozi oz. le-to prihaja skozi le v tolikšni meri, kolikor ta prosojnost, krhkost, nesprijetost, to omogoča. Bolj so torej vibracije krhke, nesprijete, prosojne, več pride skozi tega, kar se za njimi skriva, podobno, kot če v očalih ni stekla, je prozorno ali pa je barvno, črno.