Vsak ima znotraj sebe svetlobo. Vendar pa je odvisno od nas, če jo vidimo ali ne. Kako? Več se namreč ukvarjamo s procesi mišljenja, čustvovanja, čutenja, idej ipd., manj imamo pozornosti oz. manj dovoljujemo, da pride skozi svetloba, ki bi jo naj opazovali.
Svetloba, ki bi jo naj opazovali?
Seveda. Znotraj nas sta dve svetlobi.
Svetloba uma, ki je pravzaprav odreflektirana zavest in svetloba zavesti.
Odreflektirana zavest pomeni, da se svetloba zavesti odbija od misli, čustev, občutkov, idej, konceptov in zato nekaj, ali pa veliko svoje živosti izgubi pri procesu odbijanja. Podobno kot luna, ki odseva svetlobo sonca in ko je noč, ne more osvetljevati poti tistih, ki se gibljejo po mesečni svetlobi.
No, lahko jo. A takrat ne vidimo razločno, kar se dogaja tudi, če nismo v popolnosti neposredno povezani z višji zavestjo.
In kaj je višja zavest?
Višja zavest luč, ki sveti nepooredno iz našega bitja, in še več. Zakaj več? No, zato, ker višja zavest ni samo svetloba, temveč je to naše bitje samo. In če se zanašamo na višjo zavest kot na svetlobo, ob tem izgubimo vir svetlobe.
Svetloba, ki prihaja od vira osvetljuje našo resničnost, ni pa naša resničnost sama.
Naša resničnost je vse kar je. In v njej je dosti več vsega, kot samo svetloba.
V njej je tudi tema, če je to naša resničnost. Od nas pa je odvisno, kam bomo usmerjali svoj fokus.
Le-ta je lahko usmerjen na nevednost, torej na temo oz. neresnično znanje o Jazu, o sebi. In potem bomo pač ravnali v skladu s tem, kar pač verjamemo.
Ne pozabite, verovanje v nekaj, še ne pomeni, da je to prava stvar za nas. In v našem bitju, oz. naše bitje ne pozna fokusa, vsaj ne takšnega, kot ga poznamo mi, v svetu dvojnosti.
Vir samo gleda oz. samo vidi. In vidi tisto, kar je v našem umu.
In če v umu ni ničesar otipljivega, potem ne bo gledal otipljivosti, temveč bo videl le tisto, kar je sam.
In naše potovanje na tem svetu je, da prepoznamo sebe kot vir, ne kot neke misli, čustva, ideje, koncepte. Mi smo vir. In če ja naš um zasmeten s tem, kar je za nas otipljivo, torej lepe stvari, grde stvari, mehke stvari, čudovite stvari, spomini na karkoli ipd., potem ne vidimo sebe – torej višje zavesti.
In kak jo videti oz. kako videti sebe?
Sebe gledamo ves čas. Težava je le v tem, da ko se počutimo živo, sebe doživljamo, ko pa se počutimo manj živo oz. v stresu, smo bolni, v mislih, čustvih, obolenjih ipd., pa sebe ne doživljamo, temveč vidimo. In bolj se ukvarjamo s tem, kar gledamo, manj je samega videnja, torej brezpogojnega. In manj je živosti. Preprosto kot keks.
Torej, če ste ugotovili, da je vaš fokus preveč usmerjen navzven, torej na zunanji svet, na misli, ki ga opisujejo, na čustva, ki ga čutijo ipd. ali pa samo želite poglobiti svojo povezavo in fokus v sebe, ste vabljeni da se nam pridružite v petek, 17.6. med 18 in 21 uro na ZOOMu.
