Vsi čutimo sebe kolikor se čutimo. In iz tega delujemo v svoji resničnosti. Vsak na svoj način. Nekateri vidimo bolj jasno to, kar se dogaja znotraj nas, drugi manj. A znotraj vseh nas se dogaja.
Kaj pa?
Ljudje smo rojeni s svojim lastni pozornostjo in ta pozornost usmerjamo na tisto, kar pač zaznavano. Tisti, ki so manj obremenjeni z minljivimi fenomeni znotraj našega notranjega sveta, imajo priložnost, da se bolj posvečajo temu, kar želi njihova bit. Oni drugi pa se bolj posvečajo svojim čustvom, mislim, občutkom, idejam, konceptom. In razlika v povezavi s tem, kar se dogaja je tukaj.
Stvari se dogajajo, kakor se pač dogajajo. Svet je takšen kot je. Težava pa je v tem, da ga vsak od nas zaznava na drugačen način. In ta drugačnost je pogojena s tem, koliko je kdo navezan na svoje notranje dogajanje. Bolj je namreč navezan na to kar se dogaja v njegovem notranjem svetu, manj je v povezavi s tem, kar se v resnici dogaja.
Človek, ki gleda na svet in dogajanje v njem skozi prizmo svojih čustev, misli, občutkov ipd. zelo težko vidi, kaj se v resnici dogaja, saj njegov višji jaz stvari ne gleda skozi čustva, občutke, ideje, koncepte. Gleda jih neobremenjeno s tem, torej objektivno.
In bolj smo navezani na to notranje dogajanje manj smo lahko precizni v tem kar doživljamo.
Je že res, da doživljamo bogatost svojega notranjega sveta, torej čustev, misli, občutkov, a ne čisto, sto procentov, saj gleda na resničnost skozi svojo lečo. In ta leča je sestavljena, za razliko iz leče v materialnem svetu na očalih, iz subtilne leče. Pravi se ji skupek energije, čustev, misli, občutkov, ideje, konceptov.
In ko imamo nadeta ta očala, ki niso fizična očala, temveč očala iz subtilne snovi, preprosto doživljamo svet skozi to lečo. Naš fokus je na leči, na tem, kakšna čustva ima ta leča, na to kakšne občutke nam pošilja ta leča ipd. In enkrat, ko smo zgrabljeni, tja preprosto ne vidimo tistega kar je v resnici pred nami takšno kot tisto je.
Subtilna leča, ki samo ždi v našem nematerialnem polju, tudi avri, je zelo dinamična leča, za razliko leče na očalih, ki je trdna. Subtilna leča se nenehno spreminja, kolikor dinamični um pač imamo. Bolj se ta nagiba k nenehnemu okušanju tega, kar se mu dogaja v notranjem svetu, bolj je ujetnik svojega notranjega sveta.
Človek, ki je relativno odvezan od te notranje, subtilne leče, lahko svet doživlja v pravi, resnično svetlobi in barvah. In nič ni narobe, če ste malo romantika, če želite živeti v sanjskem svetu, v svetu pravljic, ki vam jih kaže subtilna leča. Težava je le, da takrat sebe trenirate namesto, da bi živeli v resničnosti za to, da živite v nekem navideznem svetu, ki ga vedno znova in znova čara v vaše občutke, čustva ipd. ta subtilna leča.
In zakaj težava? Iz razloga, ker smo sem na ta svet prišli okušat resničnost takšno kot ta je in ne neko rasničnost, ki bo ali bo mogoče ali je bila. Vse to pa nas oddaljuje o tega kar je za nas res in kaj je res. In v takem primeru ne moremo biti točni. Lahko smo le približno točni ali pa niti to ne.
Na svetu obstaja mnogo ljudi, ki živi v neki “drugi dimenziji”, ker je tam boljše, slabše ipd. To so sanjači, to so nekateri duhovneži, to so ljudje s šizofreno motnjo, z bipolarno motnjo, z zgoščenim umom, ki jim onemogoča izražati to, kar se jim dogaja ali pa celo doživljati tega, kar se jim dogaja ipd.
Bolj seveda treniramo sebe stran od tega, kar je, bolj ne vidimo tega kar je takšnega kot je. Težava je v tem, da nas življenje vedno vleče v tisto smer, kjer želimo biti. In če želimo biti onstran tega, kar je res, se pojavita dve težavi. Prva je navidezen svet, druga pa je oddaljenost navideznega sveta od resničnega sveta.
Večja je razdalja, manj vidimo to, kar je resnično, četudi hočemo, saj nas privlak preprosto vleče nazaj v navidezni svet. Vleče nas zaradi navezanosti, ali gravitacije subtilne snovi oz. leče. In bolj se ukvarjamo s subtilno lečo, bolj gosta in težka postaja, tako, da imamo še večji razlog, da smo pritegnjeni k ti leči.
Težava pri navezanosti je pravzaprav težava točnosti, saj bolj smo oddaljeni od resničnosti, manj točno resničnost vidimo. In to zna biti velika težava, saj živimo tukaj na zemlji, da moramo biti pozorni, točni. Navezanost pa nam zamegljuje naš pogled na svet takšen kakršen je.
In če želimo biti resnični, moramo trenirati nenavezanost. Zaradi neprosojnosti subtilne leče oz. zaradi oddaljenosti navideznega sveta od tega kar je v resnici tukaj in zdaj, se pojavljajo prepiri, zmedenost, delovna obolenja, težave, stres in še mnogo drugega. Ljudje lahko čutimo isto samo takrat, ko smo vsi povezani na isto resnico. Ko pa nismo, pa živimo dve ločeni verziji resnica, kljub temu, da je resnica samo ena.
Življenje je zelo enostavno, le odpovedati se je potrebno navezovanju na nekaj, kar je škodljivo ali moteče za posameznika. Vendar pa, ker notranji svet “za enkrat” ne obstaja v takšni razsežnosti, kot o njem govorijo starodavne modrosti, je važno ustvarjati navezanost za potrebe odnosov, podjetništva, marketinga, nadzora ipd.
Vsak ima pred sabo svoje lastno potovanje, svojo lastno pot na tem planetu, ne glede na to, kar nas o nas učijo. In samo od vsakega od nas je odvisno, kam se bo podal. Možno je, da bo šel v pot navezanosti, odvisnosti od čustev, misli, občutkov, idej, konceptov, možno pa je tudi, da v drugo stran.
Izbira je naša.
