Vir slike

Globoka država je um, če je duša velika narava, a se strinjate? Vsekakor mora biti tako. Pa ne samo tako, tudi razpravljanje o globoki državi je um, kajti duša ne more razpravljati, ji je vseeno. Le-ta le obstaja. Obstaja in se razvija v nekaj več, kar globoka država ni.

Je pa um tisti, ki presega globoko državo, predvsem v sebi, v telesu, v mislih, občutkih ipd. Kajti um ej kralj vsega tega, kar čuti telo, kar razmišlja um , kar čuti, česar se veseli. In če želimo iti preko globoke države, moramo iti preko uma, torej preko misli, občutkov, idej, konceptov. A je težko.

Težko je iti preko globoke države v sebi, ker je ta globoka država zelo vsajena v naše bitje.

Vir slike

Zanimivo je, da se nekdo tega sat-chit-ananda zaveda, vendar ta ni objekt, kot so objekti v zavesti vsi drugi, ki jih ta, ki se tega zaveda zaznava. To je le nekaj kar obstaja znotraj zavedanja, ki je statično, kar pa ni statično pa je prav ta obstoj-zavest-radost.

Obstoj-zavet-radost se spreminja, nenehno, v skladu s tem, kako se razvija, obstaja, izraža ipd. ta, ki to doživlja, torej bitje v obstoju, ki ima zavest, takšno ali drugačno. DA, tudi zavest se lahko razvija, vendar le v okviru zavedanja, saj se je nekdo mora zavedati, in da bi se je lahko zavedal, mora obstajati pred zavestjo.

Zavest je nekaj izredno zanimivega, prav tako obstoj, in radost. Vse tri se spreminjajo tako dolgo, dokler ne pridejo do najvišjega zavedanja samih sebe. In to je, ko prepoznajo same sebe.

Vir slike

Ljudje marsikaj vidimo na tem svetu. Nekateri to, drugi ono, a še vedno, tega se zavedamo, kar za večino živali ne moremo reči. Zavedati se sebe pomeni, zavedati se tega, kar sem, kar počnem, kar gledam, kar doživljam, pa vendar. Samo zavedanje je zelo enostavno, saj se vsi zavedamo nečesa. Če drugega ne, tega, da gremo dopoldne med malico na cigaret ali kavo. In ta izkušnja, jaz grem, je vedno prisotna.

Zavedati se sebe pomeni, da smo zavestni občutka Jaz sem, torej tistega občutka, ko naredi naš osebni svet živ. Vsaj od nas se zaveda, da je živ, da diha, da mu dela srce, pa pljuča. Neodvisno od fokusa, kajti če fokus damo na nekaj drugega, bo naše srce še vedno bilo, le zavedali se tega ne bomo tako močno.

Za to, da obstajamo ni nikoli potrebno imeti fokusa. To je samoumevno. Preprosto ves čas vemo, da smo. Naša pozornost je lahko kjerkoli, pa še vedno smo. Zelo težko je tukaj govoriti o tem, da se zavedamo, da smo, saj so na tem občutku vse druge misli in občutki, ki ga zamegljujejo. Kako torej priti do izvirnega občutka sebe?

Vir slike

A ni zanimivo, da vidimo sebe, kot sebe in druge kot druge, pa še vedno imamo problem z drugimi?

Težava pa ni v drugih, težava je v nas, ker druge dojemamo kot sebe oz. sploh ne vemo, da vse to tako dojemamo, saj nam je enostavno jasno, da smo mi mi, in da se to, kar se dogaja znotraj nas, da smo to mi. Vse kar čutimo smo namreč mi sami. Težava nastane, ko čutimo druge, pa tega ne vemo in odreagiramo kot oni.

Oni v našem telesu?

Vsekakor, saj smo vsi en obstoj, ena zavest, ena radost. Tako nas vsak učijo. Duhovnost je prepletena z enostjo, dvojnostjo in še marsičem, tako, da je to zdaj že postalo splošno reklo, ki smo ga prevzeli od drugih. A kdo so pravzaprav drugi?

Vir slike

Spoznanja v naši družbi ravni ni. Kar pa je, pa je siljenje, da bi drugi verjeli v tvojo resnico. To je zelo enostavno, saj jaz vidim sebe kot sebe, v sebi čutim misli, čustva, porive, potege. Vendar pa je samo to za definirati svojo resnico premalo, kašele resnico, ki se razteza onstran te naše individualne resničnosti.

Individualna resnilnost je nekaj, kar mi vsi doživljamo znotraj sebe in potem to kar smo začutli, projiciramo navzven. Pa je o v resnici to, kar drugi čutijo, ali pa je to nekaj popolnoma drugega?

Vsak člolvek ima svojo verzijo resnice, to že vemo. Česar pa ne vemo, pa je to, da ta individualne resnica temelji na čustvih, občutkih, spominih, pogledih, idejah ipd. In da bi lahko prišli globlje, torej začutili individualno resnico, ki je širša samo od individuanle, morami odstraniti vse to, kar izražanje te resničnosti blokira.

Vir slik-e

Kar pobiramo stran od drugih, je seveda naše. Pa ne tako zares, temveč je naše, dokler se tega držimo. A kaj je pravzaprav držanje drugih? Je to oprijem? Fokus? Kaj?

Vsak od nas je svoboden, svoboden pa ni takrat, ko se ukvarjajo s svetom, torej drugimi. In to s čimer se ukvarja takrat, je zelo raznovrstno, od držanja fokusa na strahu, ker se bojimo drugega, do zadrževanja v sebi sline, ker so nas prestrašili, pa vse to skrbi, da bomo zaradi drugih zboleli. Pa bomo res ali je vse le mentalna igrica sveta, ki se poigrava z nami?

Sem na ta planet smo se inkarnirali, torej prišli v zavestno zavedanje s samo enim namenom, da namreč prepoznamo sami sebe. In to ni tako lahka naloga, če nas vsi drugi odvračajo od nas samih. A kdo so pravzaprav drugi? In ali sploh obstajajo?

No, že v svetem pismu in mnogih religioznih tekstih piše, da je vse nastalo iz energa, torej tudi mi. Tudi naša izvorna iskra je eno z vsem. In to ni tako lahki koncept za nas ljudi ,saj smo vajeni vsega kar je, da je dvojno. Vse čutimo zunaj nas in znotraj nas, vse je tukaj in tam hkrati.

To dvojnost je potrebno prepoznati in potrebno je iti dalje. A težava je, da tukaj in zdaj, vsaj v tej inkarnaciji, kjer smo na zemlji, prepoznavamo samo dvojnost.

Je že res, da imamo prebliske enosti in jim pravimo navdih, spontanost, intuicija ipd. Vendar pa namen življenja ni čakati na prebliske. Namen je živeti enost, in to ne na način, da bi bila dvojnost skozi enost, kajti mnogi to počnejo.

Enost je enost in ne dvojnost. In če želimo živeti enost se je potrebno odločiti, da bomo enost živeli. A kaj to pomeni?