Ljudje marsikaj vidimo na tem svetu. Nekateri to, drugi ono, a še vedno, tega se zavedamo, kar za večino živali ne moremo reči. Zavedati se sebe pomeni, zavedati se tega, kar sem, kar počnem, kar gledam, kar doživljam, pa vendar. Samo zavedanje je zelo enostavno, saj se vsi zavedamo nečesa. Če drugega ne, tega, da gremo dopoldne med malico na cigaret ali kavo. In ta izkušnja, jaz grem, je vedno prisotna.

Zavedati se sebe pomeni, da smo zavestni občutka Jaz sem, torej tistega občutka, ko naredi naš osebni svet živ. Vsaj od nas se zaveda, da je živ, da diha, da mu dela srce, pa pljuča. Neodvisno od fokusa, kajti če fokus damo na nekaj drugega, bo naše srce še vedno bilo, le zavedali se tega ne bomo tako močno.

Za to, da obstajamo ni nikoli potrebno imeti fokusa. To je samoumevno. Preprosto ves čas vemo, da smo. Naša pozornost je lahko kjerkoli, pa še vedno smo. Zelo težko je tukaj govoriti o tem, da se zavedamo, da smo, saj so na tem občutku vse druge misli in občutki, ki ga zamegljujejo. Kako torej priti do izvirnega občutka sebe?

Če je na našem izvirnem občutku Jaz sem nametano tisoče besed, misli, čustev, se ga seveda ne moremo zavedati, saj je naša pozornost na nečem čisto drugem. Pozornost je tam, kamor jo usmeri um.

Torej če je zavest sposobnost nekoga, da se zaveda svojega obstajanja, potem mora biti pozornost na obstajanju vedno, kajti v trenutku, ko bi na to pozornost dali nekaj drugega, npr. misli o lepem vremenu, bi se morala naša sposobnost zavedati se, da obstajamo zmanjšati, pa se ne.
Je torej zavest, ko jo definira SSKJ, odvisna od naše sposobnosti ali ne? Ko govorimo o sposobnosti moramo najprej govoriti o tem, kdo je sposoben, kajti zavest, ki samo obstaja, nima tega ali onega, ni takšna ali drugačna. Torej kako ima zavest lahko sposobnost?

In če gremo globlje, slovar pravi, da je zavest sposobnost nekoga. Koga? In kdo je ta, ki ima sposobnost zavedati se?

Vsekakor to ni zavedanje, ki je ves čas prisotno, kajti če ga ne bi bilo, potem naše telo, ki ima avtonomne funkcije mora prenehati obstajati oz. umreti, če se jih mi, kot posameznik ne zavedamo. Kdo je torej prej? Zavest ali zavedanje, ki je vsepristono?

A ni samo zavedanje, ki je vseprisotno, tudi zavest je. Vendar pa če je zavest sposobnost, potem se te sposobnosti mora nekdo zavedati, ker drugače, te sposobnosti ne bi bilo. Nekdo lahko ima nekaj le takrat, ko obstaja nekaj ali nekdo, ki se te sposobnosti zaveda.

Kaj je torej bilo prej? Ali je prej zavedanje, v katerem se pojavi sposobnost ali je prej sposobnost v kateri se pojavi zavedanje?

Mislim, da smo si zgoraj odgovorili, da ne mora obstajati nekaj, kar se giblje in se šele znotraj tega pojavi zavedanje, da se to giblje. Vsekakor mora najprej biti zavedanje in se znotraj njega pojavi sposobnost in ne obratno. Kajti če bi se zavedanje pojavilo znotraj sposobnosti, bi že moral pred tem, kot bi nekomu bila podeljena sposobnost obstajati zavedanje, da se sploh nekomu lahko sposobnost podeli.

In zavest, po SSKJ? Torej se mora nekdo zavedati, najprej, da se znotraj tega zavedanja pojavi sposobnost. IN SSKJ implicira, da se zavedanje zaveda sposobnosti, ki se je prijavila znotraj njega.

Zanimivo je tudi da o zavedanju pravi isti SSKJ, da je to občasna sposobnost. Vendar pa, četudi je to občasna sposobnost, se nekaj mora zavedati te sposobnosti.

Vsekakor je odgovor dosti bolj kompliciran kot se to sploh zamišlja, saj govorimo o različnih ravneh dojemanja. Različne ravni dojemanja nam namreč povedo, od kod, kdo je prej in zakaj? Kako torej definirati raven dojemanja v tem primeru?

Zavedanje je pojem, torej mora biti nekaj kar je večje od zavesti, ki je stanje, ker četudi je zavest oboje na enkrat, je zavedanje še vedno samo pojem oz. širno polje, kjer se nič ne dogaja, temveč je samo prisotno. Zavest naredi zavedanje očitno, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja že pred zavestjo. Zavedanje samo ne počne ničesar, niti ne opazuje. To, pa počne zavest, ki opazuje (zavestno).

Še enkrat, nahajamo se na večnivojskem dojemanju. Vendar pa, če nekaj samo obstaja, in je za to, da bi to, kar samo obstaja pripeljali z zavedanje potrebno nekaj storiti potem ali to ne obstaja večno ali pa pride v obstoj zaradi nekega dejanja. Kaj bo torej?

Sebe se zavedamo vedno, pa čeprav nimamo pozornost na tem, da mi obstajamo. Torej naše obstajanje ne potrebuje neke nenehne pozornosti ali nekega dejanja, da bi prišlo v zavedanje. Sebe se enostavno zavedamo, pa četudi nimamo zavesti o tem, kot to trdi SSKJ, da je zavest sposobnost zavedanja.

Mislim, da je tu logična napaka.

Zelo dobro bi bilo definirati za kaj se gre, ker v nasprotnem izobražuješ na napačen način celotno populacijo, kar v njihovih glavah ustvarja še večjo zmedo, kot že sicer je zaradi vseh drugih nelogičnosti. Sam imam pač občutek, da se mora najprej nekaj zavedati, da obstaja tisto, česar se le-to zaveda, kajti kako bo se lahko nekaj zavedalo sposobnosti, če ni pred sposobnostjo zavedanja?

 

Ljudje marsikaj vidimo na tem svetu. Nekateri to, drugi ono, a še vedno, tega se zavedamo, kar za večino živali ne moremo reči. Zavedati se sebe pomeni, zavedati se tega, kar sem, kar počnem, kar gledam, kar doživljam, pa vendar. Samo zavedanje je zelo enostavno, saj se vsi zavedamo nečesa. Če drugega ne, tega, da gremo dopoldne med malico na cigaret ali kavo. In ta izkušnja, jaz grem, je vedno prisotna.

Zavedati se sebe pomeni, da smo zavestni občutka Jaz sem, torej tistega občutka, ko naredi naš osebni svet živ. Vsaj od nas se zaveda, da je živ, da diha, da mu dela srce, pa pljuča. Neodvisno od fokusa, kajti če fokus damo na nekaj drugega, bo naše srce še vedno bilo, le zavedali se tega ne bomo tako močno.

Za to, da obstajamo ni nikoli potrebno imeti fokusa. To je samoumevno. Preprosto ves čas vemo, da smo. Naša pozornost je lahko kjerkoli, pa še vedno smo. Zelo težko je tukaj govoriti o tem, da se zavedamo, da smo, saj so na tem občutku vse druge misli in občutki, ki ga zamegljujejo. Kako torej priti do izvirnega občutka sebe?

Če je na našem izvirnem občutku Jaz sem nametano tisoče besed, misli, čustev, se ga seveda ne moremo zavedati, saj je naša pozornost na nečem čisto drugem. Pozornost je tam, kamor jo usmeri um.

Torej če je zavest sposobnost nekoga, da se zaveda svojega obstajanja, potem mora biti pozornost na obstajanju vedno, kajti v trenutku, ko bi na to pozornost dali nekaj drugega, npr. misli o lepem vremenu, bi se morala naša sposobnost zavedati se, da obstajamo zmanjšati, pa se ne.

Je torej zavest, ko jo definira SSKJ, odvisna od naše sposobnosti ali ne? Ko govorimo o sposobnosti moramo najprej govoriti o tem, kdo je sposoben, kajti zavest, ki samo obstaja, nima tega ali onega, ni takšna ali drugačna. Torej kako ima zavest lahko sposobnost?

In če gremo globlje, slovar pravi, da je zavest sposobnost nekoga. Koga? In kdo je ta, ki ima sposobnost zavedati se?

Vsekakor to ni zavedanje, ki je ves čas prisotno, kajti če ga ne bi bilo, potem naše telo, ki ima avtonomne funkcije mora prenehati obstajati oz. umreti, če se jih mi, kot posameznik ne zavedamo. Kdo je torej prej? Zavest ali zavedanje, ki je vsepristono?

A ni samo zavedanje, ki je vseprisotno, tudi zavest je. Vendar pa če je zavest sposobnost, potem se te sposobnosti mora nekdo zavedati, ker drugače, te sposobnosti ne bi bilo. Nekdo lahko ima nekaj le takrat, ko obstaja nekaj ali nekdo, ki se te sposobnosti zaveda.

Kaj je torej bilo prej? Ali je prej zavedanje, v katerem se pojavi sposobnost ali je prej sposobnost v kateri se pojavi zavedanje?

Mislim, da smo si zgoraj odgovorili, da ne mora obstajati nekaj, kar se giblje in se šele znotraj tega pojavi zavedanje, da se to giblje. Vsekakor mora najprej biti zavedanje in se znotraj njega pojavi sposobnost in ne obratno. Kajti če bi se zavedanje pojavilo znotraj sposobnosti, bi že moral pred tem, kot bi nekomu bila podeljena sposobnost obstajati zavedanje, da se sploh nekomu lahko sposobnost podeli.

In zavest, po SSKJ? Torej se mora nekdo zavedati, najprej, da se znotraj tega zavedanja pojavi sposobnost. IN SSKJ implicira, da se zavedanje zaveda sposobnosti, ki se je prijavila znotraj njega.

Zanimivo je tudi da o zavedanju pravi isti SSKJ, da je to občasna sposobnost. Vendar pa, četudi je to občasna sposobnost, se nekaj mora zavedati te sposobnosti.

Vsekakor je odgovor dosti bolj kompliciran kot se to sploh zamišlja, saj govorimo o različnih ravneh dojemanja. Različne ravni dojemanja nam namreč povedo, od kod, kdo je prej in zakaj? Kako torej definirati raven dojemanja v tem primeru?

Zavedanje je pojem, torej mora biti nekaj kar je večje od zavesti, ki je stanje, ker četudi je zavest oboje na enkrat, je zavedanje še vedno samo pojem oz. širno polje, kjer se nič ne dogaja, temveč je samo prisotno. Zavest naredi zavedanje očitno, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja že pred zavestjo. Zavedanje samo ne počne ničesar, niti ne opazuje. To, pa počne zavest, ki opazuje (zavestno).

Še enkrat, nahajamo se na večnivojskem dojemanju. Vendar pa, če nekaj samo obstaja, in je za to, da bi to, kar samo obstaja pripeljali z zavedanje potrebno nekaj storiti potem ali to ne obstaja večno ali pa pride v obstoj zaradi nekega dejanja. Kaj bo torej?

Sebe se zavedamo vedno, pa čeprav nimamo pozornost na tem, da mi obstajamo. Torej naše obstajanje ne potrebuje neke nenehne pozornosti ali nekega dejanja, da bi prišlo v zavedanje. Sebe se enostavno zavedamo, pa četudi nimamo zavesti o tem, kot to trdi SSKJ, da je zavest sposobnost zavedanja.

Mislim, da je tu logična napaka.

Zelo dobro bi bilo definirati za kaj se gre, ker v nasprotnem izobražuješ na napačen način celotno populacijo, kar v njihovih glavah ustvarja še večjo zmedo, kot že sicer je zaradi vseh drugih nelogičnosti. Sam imam pač občutek, da se mora najprej nekaj zavedati, da obstaja tisto, česar se le-to zaveda, kajti kako bo se lahko nekaj zavedalo sposobnosti, če ni pred sposobnostjo zavedanja?