Zanimivo je, da se nekdo tega sat-chit-ananda zaveda, vendar ta ni objekt, kot so objekti v zavesti vsi drugi, ki jih ta, ki se tega zaveda zaznava. To je le nekaj kar obstaja znotraj zavedanja, ki je statično, kar pa ni statično pa je prav ta obstoj-zavest-radost.
Obstoj-zavet-radost se spreminja, nenehno, v skladu s tem, kako se razvija, obstaja, izraža ipd. ta, ki to doživlja, torej bitje v obstoju, ki ima zavest, takšno ali drugačno. DA, tudi zavest se lahko razvija, vendar le v okviru zavedanja, saj se je nekdo mora zavedati, in da bi se je lahko zavedal, mora obstajati pred zavestjo.
Zavest je nekaj izredno zanimivega, prav tako obstoj, in radost. Vse tri se spreminjajo tako dolgo, dokler ne pridejo do najvišjega zavedanja samih sebe. In to je, ko prepoznajo same sebe.
Prepoznati samega sebe ni nekaj, kar je prepoznava, malo tukaj, malo tam, potem malo je, malo ni. Prepoznava je tista, ki se prebudi v prepoznavo, v nasprotnem so to le intuitivni prebliski, da obstaja nekaj več, nekaj onstran te prepoznave, ki jo živimo v tem sat-chit-ananda, torej obstoju-zavesti-radosti.
Prepoznava ali kot se pravi v modernih terminih, prepoznanje, ni nekaj, kar malo je in malo ni, ker potem to ni prepoznanje, vsaj ne absolutno. To so samo prebliski, kako je tam, kamor potujemo.
In kam potujemo?
Vsak od nas je prišel na ta planet, da bi prepozna svojo pravo in resnično naravo, vse ostalo se le neki dodatki, ki nas učijo o nekem delu nas, vendar pa niso naša absolutna resnica. To, kar nas učijo, je relativna narava, ki izvira iz sat-chit-ananda in ne iz absolutnega. No vsaj ne v smislu absolutnega, saj živimo v relativnem svetu spreminjanja. In če želimo prepoznati svet absolutne resnice, torej svet sat-chit-ananda, oz. svet obstoja-zavesti-radosti v popolnem, potem je potrebno iti v absolutno.
Absolutno ni nekaj, kar se ves čas spreminja, kot naša narava, ki je do tačas, dokler ni prepoznana, zelo dinamična, zelo se spreminja, rojeva in odmira. Vsekakor je to nekaj kar sije skozi dinamično naravo, saj je za vsako dinamično naravo nekaj absolutnega, nedinamičnega, kar to dinamično opazuje, se je zaveda.
Vsak sistem, ki se spreminja v tem svetu, vključno z mislimi, občutki, idejami, čustvi je nekaj, ki se ga nekdo zaveda, torej opazovalec dinamičnega sistema. Dinamičen sistem se spreminja, obstaja, izginja, se ponovno rojeva znotraj nečesa, kar je absolutno. In da bi lahko prišli do tega, ki je nedinamičen, absoluten je potrebno povpraševati v naravo tega sistema, ki je dinamičen. In to znanstveniki počnejo, s svojim raziskovanjem.
Kdo je torej ta, ki se nahaja za tem, kar nam je znano? Znanstveniki, ki so prepričani, da morajo najti nek mehanizem, koncept ipd. seveda iščejo logične razlage in ujezi so v sistem, ki je dimaničen. Ž
Vsekakor bodo v njem odkrili vedno nekaj, dokler več ne bodo, ker potem bo pa potrebno narediti preskok, torej prebujenje v nekaj novega, v neki novi obstoj.
Pa smo pripravljeni sprejeti, da nekje dinamično več ne obstaja in da ni potreb za odrekanjem, za siljenje, za vojskovanjem, za imeti prav, za imeti narobe…?
