A ni zanimivo, da vidimo sebe, kot sebe in druge kot druge, pa še vedno imamo problem z drugimi?
Težava pa ni v drugih, težava je v nas, ker druge dojemamo kot sebe oz. sploh ne vemo, da vse to tako dojemamo, saj nam je enostavno jasno, da smo mi mi, in da se to, kar se dogaja znotraj nas, da smo to mi. Vse kar čutimo smo namreč mi sami. Težava nastane, ko čutimo druge, pa tega ne vemo in odreagiramo kot oni.
Oni v našem telesu?
Vsekakor, saj smo vsi en obstoj, ena zavest, ena radost. Tako nas vsak učijo. Duhovnost je prepletena z enostjo, dvojnostjo in še marsičem, tako, da je to zdaj že postalo splošno reklo, ki smo ga prevzeli od drugih. A kdo so pravzaprav drugi?
Na najvišjem nivoju kreacije, kjer smo vsi eno, torej obstoj, zavest, radost, smo vsi prepleteni oz. niti prepleteni ne, saj smo vsi eno. Torej ni vsi, temveč samo Jaz sem. In ko se ta enost začne cepiti na mnoge, ta Jaz sem še vedno ostane isti, saj se ne more razdeliti. Vsak na tistem nivoju, kjer obstaja.
Kar se pa lahko zgodi, pa je to, da se manifestira kot mnogoterost, torej kot mnogo v posameznih dušah. Jaz sem je še vedno eno, občutek individualnosti pa zakrije ta univerzalen Jaz sem, ki je še vedno vseprežemajoč, vseobsegajoč, vseprisoten ipd.
In potem začne igrati igro dvojnosti, ki je pravzaprav igra, skozi katero lahko vidimo svoj odsev dosti bolje, kajti v enoti ga ne moremo. Tam obstaja samo eno, torej ni zrcala. Občutek iluzije nam daje občutek dvojnosti in bolj je ta iluzija prosojna, bolj vidimo svoj del sebe, ne del drugega, ki e zrcali v nas oz. v zrcalu, ki ga opazujemo.
Mi smo večni opazovalec, a dokler tega ne prepoznamo, smo samo opazovalec, ki zre v zrcalo, kjer vidi druge. S tem pa, ko se naše zrcali čisti skozi izkušnje, delovanje, meditacijo, preobrazbo, pa postaja vedno bolj prosojno, gladko. In ko odseva našo resnično naravo, potem imamo možnost, da prepoznamo Sebe.
Vendar pa, to se lahko zgodi le na takšen način, da smo tudi mi čisti, kajti ni dovolj, da čistimo svoje zrcalo, mi smo pa umazani. V takšen primeru še vedno pacamo svoje zrcalo s svojimi mislimi, koncepti, idejami, čustvi. Namen biti čist pa pomeni ,da si čist tako zunaj kot znotraj, torej na obeh straneh.
Naš izraz nam preprečuje, da bi prepoznali Sebe, prav tako pa to preprečujejo tudi naše misli, čustva, ideje, spomini. Če ni jasnosti na obeh straneh, torej na reflektorjih, ki svetijo na igrišče in znotraj igralčeve osebnosti, le-ta ne more vedeti, kjer je gol in ne kje je žoga.
Da bi lahko zabili gol je potrebna jasnost na obeh straneh, saj se moramo zavedati sebe. Če pa imamo v trenutku, ko na nas sveti svetla, jasna svetloba, kjer vse vidimo zamere od staršev, partnerjev, strah pred uspehom ipd, pa še seveda milijon drugih misli in čustev, nam bo vse to, kar je v osebnosti, torej na v duši, temveč v našem osebnem polju zavedanja, zameglilo predstavo, kdo smo in kaj moramo za to narediti, da bomo ostali to, kar smo.
Napolnjeni z mislimi, čustvi, predstavami o drugih bomo vedno le stremeli tja, da bomo te predstave zadovoljili, namesto, da bi bili na igrišču to, kar mi v resnici smo. In podobno je v življenju, ko znoraj sebe nosimo vse to, kar so drugi. Če že ne drugače v obliki spominov, čustev, misli, konceptov.
Težava je pravzaprav v tem, da se nismo, ko smo se ločili oz. navidezno ločili od svojega občutka Jaz sem, nikoli pravzaprav dali priložnosti, da bi pomeditirali in prepoznali, kaj je pravzaprav naše in kako se čuti samo nas same brez drugih. In to vztrajno počnemo v življenju še naprej.
Druge jemljemo kot sebe, kajti mi vemo kako se za nas čuti občutek Jaz sem, vsaj nekje v globini in ko drugi naredi nekaj, kar v našem telesu, v naši osebnosti in občutku za nas ne štima, potem se zdrznemo, da je nekaj narobe. In dalj smo od tega Kdo smo pravzaprav mi, bolj burno odreagiramo.
Mogoče lahko v tem, kako kdo odreagira vidimo kako zelo oddaljen od občutka Jaz sem je ali pa le vidimo njegovo trpljenje, ki mu preprečuje, da bi se zlil sam s sabo ali pa njegovo zavedanje, da je nekaj drugega, pa ne ve, kako bi bil to kar je. Mnogo je raznih razlag, a kar je tu najpomembnejše, je to, da se zavedamo, da nismo popolni v teh človeških telesih, kaj šele v naši osebnosti.
Je že res, da čutimo kar pač čutimo, in da nam intuicija govori, kar nam govori, a bolj poznamo sebe, ta naš lasten občutek zase, bolj smo lahko prepričani, da so dejanja, misli, čustva itn. poravnana z nami, z našo lastno bitjo in tem kar smo. Kajti če nas to ne zanima, potem pač delujemo, kot delujemo in imamo iz tega posledice, kot jih pač imamo.
