Spoznanja v naši družbi ravni ni. Kar pa je, pa je siljenje, da bi drugi verjeli v tvojo resnico. To je zelo enostavno, saj jaz vidim sebe kot sebe, v sebi čutim misli, čustva, porive, potege. Vendar pa je samo to za definirati svojo resnico premalo, kašele resnico, ki se razteza onstran te naše individualne resničnosti.
Individualna resnilnost je nekaj, kar mi vsi doživljamo znotraj sebe in potem to kar smo začutli, projiciramo navzven. Pa je o v resnici to, kar drugi čutijo, ali pa je to nekaj popolnoma drugega?
Vsak člolvek ima svojo verzijo resnice, to že vemo. Česar pa ne vemo, pa je to, da ta individualne resnica temelji na čustvih, občutkih, spominih, pogledih, idejah ipd. In da bi lahko prišli globlje, torej začutili individualno resnico, ki je širša samo od individuanle, morami odstraniti vse to, kar izražanje te resničnosti blokira.
In to je?
Naš individualni svet je prepreden z nečin, čemur pravimo notranje gibanje. In to gibanje je gibanje uma. Prav to gibanje pa je tisto, ki je drugačno v vsakem od nas.
Obstaja reka, obstaja morje. In vsi vemo, da lahko oboje valuje. In ko valuje, je vedno drugačno. V njiju ssicer so valovi, a vedno so drugačni, in vedno se začnejo drugje in odvalujejo na drugem mestu. Nekateri se raztreščijo ob obale, drugi spet poniknejo, ko jim zmanjka energije.
Preprosto se poležejo. In takrat?
No, takrat imajo ponovno možnost, sa vzniknejo, še enkrat, če je poriv od odzadnjih valov dovolj velik ali pa ne. In to prvo opcijo počnemo mi, Slovenci. Pa, da ne bo pomote, ne samo mi, tudi drugi, a ker sedaj že pišem o tem, kar pišem, naj bo Slovenci.
Slovenci smo zelo osredotočeni na notranjo resničnost, torej na čustva, misli, valove, občutke, spomine ipd. In to daje zagon novim valovom, ki rinejo tiste, ki so že upadli še naprej, da bi prišli do obale. Težava je le v tem, da se odrivamo v skalnato obalo in nismo dovolj potrpežljivi.
Kajti če bi bili potrpežljivi dovolj, bi se tudi skalnata obala podala. Vendar pa ker stihijsko poslušamo to polje gibanja znotraj našega telesa, tudi delujemo stihijsko. Niti ne dovolimo, da se poleže neki val, si oddahne in začne svoje novo potovanje, raje ga porinemo, da bo šel v smer, kamor mi želimo.
Vendar pa iti v smer, ki je vnaprej deffinirana in se je definira od zunaj, nikoli ni pravi korak. Vsak od nas namreč mora začutiti svojo smer, kar pa ni mogoče, če je le-ta nenehno vsiljevana. Pa ne govorim s strani vodstva, oz. kolovodje. On samo vodi, kamor pač vodi. Ob tem sicer upošteva, da smo Slovenci pač tisti, ki rinemo in to s pridom izkorišča, da bi prišel s svojo barko tja, kamor je namenjen. Slovenci pa to obsojamo in rinemo drugam.
Slovevnci si želimo priti na površje, karkoli že to pomeni za kogarkoli. In v tem je težava. Vsi hočemo poriniti tistega, ki je najvišje, da bi prišel ven. In to ne gre, kajti ne gledamo, kakšna je njegova pot.
Mogoče ta pred nami ali višje od nas želi še prej iti malo levo, malo desno, malo raziskat ni da bi to vedeli, tega ne moremo, saj nas drugi ne zanima. Zanima nas samo naša pot, da bi čimprej prišli tja, kamor somo namenjeni. In namenjeni smo na svobodo.
Svoboda ni samoumevna stvar, je pa stvar, ki se odvija znotraj vsakega posameznika. In višje spoznanje o tem, kaj je svoboda zanj ima, bolj se bo lahko usmeri tja. Težava pa je, da Slovenci jne vidimo, da je naša ti. »svoboda«, ki jo izsiljujemo od drugih, odvisna pravzaprav od nas samih.
Naša čustva, misli, občutki, misli, ideje, koncepti so tisti, ki znotraj nas ustvarjajo še močnejše gibanje. In to gibanje pritiska, želi biti izraženo, želi se čutiti in potem ga čutimo še bolj. Na mesta, kjer pritiskamo s čustvi, z občutki, z mislimi ipd. ustvarjamo pritistk in le ta se čuti na vseh nivojih našega bitja.
Pozabili smo namreč, da so tudi čustva, misli, občutki, ideje ipd. del materialnega sveta, saj na njega vplivajo. Sicer ne trdnegaa materialnega sveta, pa vendar. Ta subtilna amterija, torej misli, čustva ipd., z njo porinemo naše fizično počutje, naše fizične potrebe, naše mentalne potrebe, naše zdravje in vse to nas dela odvisne od subtilne materije.
Subtilna materija ni samo naša avra, tudi naš um in intelekt je. In vse kar je subtilno se giba, kot reka, ki je dosti bolj redka od zemlje ali kovine. In to se čuti. Gibanje reke čuti obrobje reke in zemlja, ki jo obdaja, prod, ki je v reki, skalovje ipd.. Podobno je z gibanjem morja.
In ko subtilna snov dovolj dolgo pritiska na manj subtilno snov, torej trdo materijo v našem primeru, se tudi trda materija poda. In podobno je pri mislih, občutkih, idejah, ki jih znotraj sebe nosi morje, ki je znotraj drugega človeka.
A težava je v tem, da če morje ni potrpešljivo, se kaj lahko preda in umiri. Podobno je, ko rine, sili, besni. Tudi takrat se prej ali pozneje umiri, saj nima dosti energije, subtilne energije, da bi besnelo še prej.
Če se morje razbesni z velikim orkanom, je ta zelo rušilen, a ne traja več mesecev. Traja kot pač traja in to trajanje je odvisno od notranjega gibanja, ne od zunanjega. Misli ga ne morejo ustvatiti, tudi čustva ne.
In ko se razkadi, potem ej spet vse mirno. Sicer je vse opustošeno, a sonce in mir ki posijeta skozi, ko je konec orkana, sta prav očitna, lahko ju vidiš in zaznaš, če želiš. In pri šloveku je isto. Če nastopamo z veliko silo, se bo tudi to prej ali pozneje umirilo. In nastopilo bo obdobje miru in spoznanja, da je po viharju vedno umirjenost.
Vse je sicer porušeno, a obstaja neki mir, ki je poseben mir. In kar bi se ljudje morali naučiti je to, da posrkamo informacije od narave, da nam je narava vzled.
Če hočemo karkoli spremeniti tako, da bi trajno, je potrebno, da smo kot narava. Dati ven, in se ne sekirati, kaj bo porušeno, kajti če se sekiramo kaj bo porušeno, tudi vemo, kje kaj je in kako deluje. Obremenjeni smo s preteklostjo, s svojim načinom življenja, vladanja, ravnanja.
In tv taki situaciji ne moremo priti na nov stadij harmonije, ki ga prinaša v življenja orkan oz. tišina, ki nastopi po tem, ko se razkadi. Gibanje znotraj uma, torej misli, čustva, ideje, koncepti in to kar jih poriva in odvlači namreč tega ne dovoljuje.
Ljudje imamo namnreč tisoč poglevo na življenje in na to, kako bi morali živetti, vsak od nas drugalnega. In vsakemu nekaj paše in vsakemu nekaj ne. In ker en vidimo, da bo po orkanu prišla tišina iz katere se lahko učimo, tudi ne moremo dobiti spoznanja o sebi, svoji tišini, svojem gibanju, o pricesih, ki se dogajajo znotraj nas.
Za kaj takega, da bi lahko začutil višje sile in se od in iz njih učil je potreben notranji mir, ki pa v situaciji, k ise nehaja pred namki ravno ni mogoč. Vsi namreč imamo svoje mn en je, kako živeti, kako imeti čustva, kako gledati na svet. In ta »kao« individualnost nam ne omogoča, da bi prišli tja, kmaor smo namenjeni.
