Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Temelj družbe je… Gaslighting? | Razvoj prisotnosti

Gaslighting je po domače povedano zapraševanje oz. svetenje na drugega s svojimi gostimi čustvi, mislimi, občutki ipd. z namenom, da bi le ta presijala njega in se globoko vtisnila v njegov celični in dušni spomin. Dalj časa traja, težje je pot iz njega.

Pa da ne bo pomote to se dogaja tistim, ki imajo že rano, ki jo gislighter zapolni s tem kar počne. Tega najverjetneje ne počne zavestno, sicer pa četudi je to zavestno, je tudi to njegova osebnostna karakteristika, ki ni zaželena z vidika njegovega lastnega bitja.

Vsak je, kdor pač je. Tudi gaslighter. In vsi mi smo se prišli na zemljo naučit, kako delati s sabo. Pa ne samo površinsko, temveč globlje, saj vse kar počnemo, na neki ravni tudi počnemo v duhovnem svetu.

Če imamo potrebo zapraševati drugega, tu počnemo na duhovni ravni, le da se tam izraža malček drugače. Tam prihaja do maskiranja tvojih lastnih potencialov in sposobnosti, da več ne vidiš tega kdor si.

Na fizični ravni se dogaja isto, vendar pa ker večina ljudi ne pozna koncepta biti jaz, se čuti kot nekaj, kar ti preprečuje početi še naprej svobodno to kar si.

Biti svoboden in početi to, kar pač počneš je nekaj, kar mi vsi smo, če seveda odštejemo vse te impulze, ki smo jih vgradili v svoje bitje in so prišli od kogarkoli drugega ali nas samih. Naš um je namreč lahko zelo koristen, ker filtrira impulze, ki niso naši, vendar pa je po drugi strani lahko zelo naporen, če ne zna prepoznavati tega, kaj smo mi in kaj ne.

V življenju to sicer počnemo že od malega naprej, prepoznavamo svojo lastno naravo, vendar pa, ker tega ne vemo že od »nikoli«, ne moremo vedeti kdo smo mi, vsaj na ravni umskega elementala.

Prežema nas mnogo impulzov, ki so umske narave od čustev, misli, občutkov, vibracij, energij in vse te nam govorijo, da smo to mi, vsaka od njih nam na globoki ravni pravi »jaz«. In če nimamo pravega znanja kaj smo mi in kaj ne, predvsem pa če se nenehno ne čistimo, vsaj dokler smo izpostavljeni temu, da se impulzi lepijo na nas, ne moremo vedeti, kaj smo mi.

Tega na svetu ne ve skoraj nihče. To, da se opišemo s čustvi, mislimi, občutki, spomini ipd. je le delna resnica oz. sploh ni. To je le opis tega, kar zaznava um.

In kaj je narobe s tem? Um je le nek elemental, ki ga zaznavamo znotraj sebe.
Znotraj sebe? Da.

Če smo pozorni, se v življenju zelo nanašamo na to, kar se pojavlja znotraj nas samih. In v trenutku postane to, kar se je pojavilo znotraj nas nekaj, kar je naše.

Pravimo, moja čustva, moje misli ipd. in tu se dirka za preživetje začne. Kar na enkrat je vse moje, ker se je pojavilo v stanovanju, vendar pa sploh ne vemo, da smo le prostor, kjer se vse to pojavlja zamenjali za nas.

Človeška narava je že od majhnega nastrojena na to, da prepoznava predmete, ki se v njej prikazujejo. Moj avto, moja mama, moje koli, moja sreča. Pa smo mi res vse to, kar se pojavlja v naši zavesti, ali ne?

Zanimivo je, da vse to najprej zaznamo znotraj sebe, kot če bi gledali na stanovanje, kjer se nahajajo predmeti. In v trenutku, ko to zaznamo, kot nekaj, kar se pojavlja znotraj nas, in kar seveda z notranjim ali zunanjim očesom opazujemo, kot nekaj v prostoru, ki je seveda naš, začnemo kar predpostavljati, da je to naše.

V trenutku namreč, ko nekaj povemo, da je naše, to seveda je naše, saj znotraj nas ne obstaja nihče drug, kot mi sami. A težava je v tem, da to, kar je naše, vedno le prihaja in odhaja, se prikrade v nas in potem izgine ko je zastarelo, neuporabno, nečisto ipd.

Pa je to zares naše ali se nam le zdi, da je naše? Težava je, kot sem poudaril že zgoraj, v tem, da mi zahtevamo lastništvo tega, kar vidimo znotraj nas samih.

To počnemo tako za kupljene stvari, kot za stvari, ki se nam zdijo, kot bi lahko bile naše.

Kar pa je tukaj zanimivo, pa je to, da ves čas govorimo naše, kot da bi nam to pripadalo že od procesa nastajanja naprej. Pa vendar, kdo je vse to ustvaril?

Če pogledamo na vse skupaj kot na to, da vse to opazuje naš um, oz. je naš um tisti, ki vse to zazna, pa kakor koli že obrnemo, saj so misli, čustva, premeti, spomini ipd. del uma, je vse to ustvaril um.

Umski elemental, ki mu skrajšano pravimo tudi um, je vsekakor tisti, ki zaznava stvari in jih predoča naši zavesti. Vsak od nas ga ima. Eni bolj jasnega, drugi manj, vendar pa to ne pomeni, da ga nimamo.

Razlika je le v tem, koliko je pretočen, kajti bolj je gost, manj svetlobe oz. višje zavesti prehaja skozenj. To je podobno kot olje in voda ali pa sok in voda ali pa zadimljen zrak in čisti zrak. Več je v njem primesi, manj prihajajo skozi tistega, kar sveti od zgoraj, če se že nanašamo na svetlobo, ki sveti od sonca.

Bolj je um »čist«, manj je gost oz. prežet s potrebami, da izražamo nekaj drugega, kot želi višja zavest skozi nas izraziti, manj seveda v življenju vidimo in bolj smo zmedeni. Znano?

Pri vsem tem pa se ne konča samo pri zmedenosti, temveč prihaja zaradi onesnaženosti uma do depresij, anksioznosti, bolezni, obolenj, utrujenost, nemoči ipd. Kako torej iz tega?

Kontaminacija oz. onesnaženost našega uma je pogojena s tem, kako daleč želimo iti stran od sebe. Bolj želimo poslušati »svoje« želje, misli, čustva, potrebe ipd. manj slišimo tega, kar želi višja zavest od nas v tistem trenutku. Hkrati pa to tudi pomeni, da je prostor v našem umu bolj gost, zamegljen.

Kako torej iz zamegljenosti?

Podobno kot, ko je stanovanje preveč umazano in naloženo, podobno je umazan in zaprašen tudi naš um. Razlika je le v tem, da se po stanovanje težko gibamo, zrak je slab, ne vidimo več skozi okna, pri umu pa je v njem preveč misli, namenov, potreb, nagnjenj, spominov ipd. in zaradi njih ne more priti skozi svetloba, da bi se um lahko razsvetlil.

Za razsvetlitev oz. za sprostitev zaprašenega uma je potrebno, da ga odprašimo in to storimo s pravim oz. z resničnim znanjem. Včasih je to znanje nematerialno, drugič svet ubesedeno, tretjič v obliki intuicije ipd. Zato pa je tudi, ko je intuitivni preblisk v vprašanju, tako zelo jasno, kaj in kako, pa še brez naporno se to počne, če mu sledimo.

Kaj torej počne družba v tem?

V družbi prihaja mnogokrat do zapraševanja, saj ne moremo vedeti kdo ima koliko jasen in čist um, pa mu še vedno razlagamo svojo resnico. In če jo razlagamo dovolj dolgo, brez da bi mu dovolili, da reče ne oz. da jo mora sprejeti kot takšno, ker sem to povedal jaz, se ta prah začne oprijemati uma tistih, ki nas poslušajo, še posebej, če se preveč ne upirajo temu.

To se počne v šolah, vrtcih, v skupinah, na forumih, na predavanjih, v medijih ipd., težava je le v tem, da oni sicer vedo, da vplivajo, ker to marketing, poučevanje, razlaganje počne, vendar smo se premalo poglobili v to, kaj to naredi človeškemu umu.

Odzadaj za takšnim oz. tovrstnim posredovanjem informacij dostikrat leži moč, ki jo tisti, ki komunicira želi vržti na tistega, ki posluša in mu vsiliti svojo resnico, ne zaveda se pa, da tudi drugi njemu to počnejo. Takšna komunikacija je namreč vedno dvosmerna cesta.

Gre se za globoko rano tistega, ki ima potrebo to početi, seveda pa tudi tistega, ki to sprejema in dovoli, da se mu po počne.

Naša družba oz. skoraj vse zahodne družbe so takšne, saj imajo iz tega koristi. Pa da ne bo pomote, tudi korist je neki impulz, ki prihaja iz uma. Težava je le v tem, da se zaradi tega impulza družba ne more osvoboditi svoje globoke ranjenosti – za hlapce rojeni, za hlapce storjeni, torej hlapci.

 

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer