Kako natreniramo svoj način kognicije čustev, misli, občutkov, idej, konceptov, spominov takšen odnos z njimi imamo. In naš odnos do življenja treniramo celo življenje, od rojstva naprej. K temu nas priučujejo starši, znanci, prijatelji ipd. Tega se priučujemo v vrtcu, v šoli, v družbenem življenju, pri poslovanju. In vse to, kar nosimo v sebi, vse to mi smo.
Težava pa nastopi, ko se iz nas izražajo neke družinske dinamike, ki smo jih posvojili za svoje, neke družbene dinamike, za katere ne vidimo, da sploh niso naše oz se vsaj tako ne čutijo, neke poslovne dinamike ipd.
Cela svoja življenja se namreč ukvarjamo s svojim notranjim svetom, pa kakor koli že to obrnemo. V sebi čutimo nekaj in se odzovemo, v sebi premišljujemo nekaj in se odzovemo. A ne gre se samo za posamezne vidike nas. Vedno, ko se nekaj v nas rodi kot čustvo, le-to spremlja misel, neki spomin, kontekst.
Ti konteksti izvirajo iz nas, to smo mi, vsaj začasno. To smo tako dolgo, dokler se ne odločimo, da več ne želimo biti ta kontekst. Vendar pa je to zelo težko, kae prvič tega konteksta ponavadi sploh ne vidimo, drugič pa, nočemo ali pa ne vemo kako se ga znebiti.
In tu postane naše potovanje zanimivo.
Čeprav vemo, da mi nismo to, kar se izraža, vsaj ne takšno, kot mi čutimo za sebe, da bi moralo biti, saj je nekaj drugega, pa vztrajno ponavljamo svoje zgodbe. Mi nismo ta kontekst, vendar pa ne vemo kdo smo mi pri vsem tem. Seveda izražamo sebe kot sebe, a ne vemo kdo ta je, med tem, ko izražamo nekaj drugega, nekaj kar mi nismo.
In še veddno vztrajamo, da smo tisti, ki se izraža, torej čustva, misli, občutki ipd.
Pa smo res ali se nas to samo zdi samoumevno, ker smo tako navajeni, ker se tako pač počne na tem svetu, ker tako pravi Ester Hicks, ali kdorkoli? Odgovor je zelo težak na prvi pogled, saj nas ves svet sili, da postajamo nekaj drugega kar smo že s tem, ko nas vpišejo nekam na tečaj ali izobraževanje, trening, retreat, da se naučimo, kdo bomo od sedaj naprej.
Pa smo res lahko nekaj drugega kot smo, če nas nekdo od sedaj naprej nauči, kdo smo? Vsekakor, težava je le v tem, da nas to mora naučiti nekdo, ki že tam je. In na tem svetu je velika večina ljudi tam, kjer so jih naučili drugi, da mora biti.
Nemogoče je, da te o tebi uči nekdo, ki niti sam ne ve, kdo je. In če iščmo ljudi, da nam pokažejo kako se stvarem streže, da bomo potem mi tisto, kar moramo biti, potem je to zelo vprašljiva pot, ki pelje ne vem točno kam.
Zanimivo je, da imamo znotraj sebe tega, ki že ve, kdo smo, pa ga nikoli ne vprašamo. Vedno imamo občutek, da bo to naredil nekdo drug namesto nas, da nam bo on pokazal, nas s tem povezal. A temu ni tako.
On nas lahko pripelje samo do vrat, lahko jih odpre, a vstopiti moramo sami. In težava je pri teh, ki nas vodijo do teh vrat, da niti sami ne vedo, kjer so njihova lastna.
Dobra lekcija!
