Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Onstran čustev | Čustva

Vse kar je Duhovno je tudi materialno, ne velja pa obratno. No, sicer na neki ravni že, a če se ga ne zavedamo ali še hujše, če ga zanikamo, nam ne bo od velike koristi.

Duša vsakega posameznika je prišla na ta planet razrešit, raziskat svoj odnos s tem nevidmi poljem, ki nas obdaja. Še več, ne gre se samo za obdajanje, temveč se gre tudi za prežemanja. Prežema nas v vsaki pori našega bitja, celo tako daleč, da v naši fiziologiji prižiga in pokrenja procese, ki se potem izražajo v fizičnem svetu.

Fizični svet je le manifestacija nevidnega, saj je ravno nevidni tisti, ki pokrenja vse kar je v materialnem svet, še več, ves materialni svet je iz nematerialnega. In kaj sploh je nematerialni svet? Je to nekaj za pojesti, izkusiti ali pa je le projekcija, ki na takšen in drugačen način vpliva na nas, kajti če imamo nevidni in vidni svet imamo spet tisto, čemur se hočemo ogniti, torej oviram, ki nam jih ponuja materialni svet.

Ljudje sicer radi delamo z nematerialnim svetom, pa četudi samo s čustvi, a ta svet, torej čustev, je še kako prepleten s svetom, ki mu pravimo materialni. Biti odvisen od čustev je kot da bi bil odvisen od čokolade in ko to odvisnost izpustiš ti je tako ali tako vseeno, če čustva so ali jih ni.

Delati s čustvi zato, ker so čustva nekaj kar nas ovira ali nekaj, kar nam lahko prinese nekaj večjega, boljšega, je kot da bi pljuval v reko, ki teče in pljunek odnaša, le v tem delu na prepoznaš, da obstaja onstran tega, čemur pravimo čustva še en svet, ki pa ni odvisen od čustev, še manj v njem ni dogajanja, kot ga vidimo mi, takšnega s čustvi torej.

Vse kar se dogaja, vse kar se giblje, je torej vzrok in posledica. Seveda se gre samo za našo zaznavo, a če je naša zaznava orientirana v čutenje, v zaznavanje razlik, kaj je prav in kaj narobe, kaj bi lahko bilo bolje ali pa je samo slabše, nismo naredili ničesar, kajti vedno bo nekaj kar je boljše. Če pa skozi vajo s čustvi to presežemo, če pridemo v svet, kjer ničesar ni, pa je tako ali tako vseeno, kaj počnemo in kaj se dogaja.

Čustva so zelo minljiva stvar, so nekaj, kar je sedaj takšno, naslednji trenutek drugačno in čeprav večina ljudi misli, da so čustva del nas, temu ni vedno tako. In ko presežemo moje in tvoje, potem je tako ali tako vseeno.

Dokler sicer mislimo, da so čustva moja oz. naša, jih dejansko tako čutimo in obravnavamo. In v trenutku, ko jih obravnavamo tako, dajemo našo pozornost in zavedanje v čustva, seveda naša čustva in seveda, to ustvari neki prostor, kjer so ta zares naša.

Vedno, ki so lastimo čustva namreč, so čustva del nas. A če pogledamo globlje, je tisto, kar je pravzaprav naše, občutek, da je nekaj naše. In v trenutku, ko začnemo delati s tem, kar je naše, delamo pač z osredotočenostjo, z zavedanjem, da je nekaj naše..

Pa so res? No, poglejmo. Čustva so nekaj, kar plava po duhovnem prostoru, svobodno. V trenutku, ko jih zaznamo, jih definiramo kot moja ali njihova. Pa da ne boste narobe razumeli. S tem ni čisto nič narobe, a v trenutku, ko definiramo čigava so, no, s tem si naložimo breme dvojnosti, breme, ki ga naj v tem svetu, kjer je vse dvojno, naj ne bi nosili.

Moja so morda boljša ali slabša, tudi sogovornikova. Ena so boljša, druga spet ne. S tem, ko se odločimo, da so čustva naša ali vaša, se postavimo v dokaj zavidljiv položaj. Največkrat hočemo, da bi se spremenila, postala boljša ali slabša. Pa tudi s tem ni nič kaj narobe, a če to storimo, smo si naložili delo, tekmovalnost, ogromno odgovornost, da smo takšni in takšni in da bi morali biti takšni in takšni, da bi…

Postavljati se na katerokoli stran ni nikoli dobro, temveč je namen življenja pogledati onstran, kjer več ni razlik med tvoje in moje in dokler se bomo ljudje ubadali čigavo je kaj in čigavo je bolje, nas bodo tudi lahko manipulirali, ker vedo, vedno, da se znotraj nas bije boj.

To da izbereš nekaj, kar »kao« bolj ustreza nam in naši biti npr. v trgovini, na cesti, v družbi…, tudi to ustvarja boj, samo malo bolj subtilni. In zanimivo je, da ta boj vedno nekdo opazuje, vedno nekdo bdi nad njim.

Kdo je torej ta, ki bdi, ki ga opazuje in mu diktira, da se mora zgoditi? Zelo verjetno naša presoja, naša sposobnost presojanja, naše identitete in četudi je ali ni, smo to naredili, ker v nekaj verjamemo. Verjamemo, da nekaj ni dobro, in da je nekaj boljše.

Zelo dobro se je zamisliti, komu pravzaprav služi to, da smo bolj usklajeni s sabo. Kdo pravzaprav hoče biti bolj poravnan s tem kar je? Je to um in zakaj?
Razlogi so lahko različni. A bodite pazljivi, ko izbirate dvojnost, da ne boste še vedno delali za nekaj, kar pravzaprav ne vodi k večji poravnavi, le k občutku, da je doseženo večjo ravnovesje. Pa je res?

Biti v poravnavi je lahko nekaj zelo drugega kot biti v ravnovesju. Ravnovesje je lahko tam zaradi statusa quo, ki ga vidimo, da bomo takšni, kot si želimo, ne takšni, kot si za nas želi naše bitje.

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer