Vir slike

Kako natreniramo svoj način kognicije čustev, misli, občutkov, idej, konceptov, spominov takšen odnos z njimi imamo. In naš odnos do življenja treniramo celo življenje, od rojstva naprej. K temu nas priučujejo starši, znanci, prijatelji ipd. Tega se priučujemo v vrtcu, v šoli, v družbenem življenju, pri poslovanju. In vse to, kar nosimo v sebi, vse to mi smo.

Težava pa nastopi, ko se iz nas izražajo neke družinske dinamike, ki smo jih posvojili za svoje, neke družbene dinamike, za katere ne vidimo, da sploh niso naše oz se vsaj tako ne čutijo, neke poslovne dinamike ipd.

Cela svoja življenja se namreč ukvarjamo s svojim notranjim svetom, pa kakor koli že to obrnemo. V sebi čutimo nekaj in se odzovemo, v sebi premišljujemo nekaj in se odzovemo. A ne gre se samo za posamezne vidike nas. Vedno, ko se nekaj v nas rodi kot čustvo, le-to spremlja misel, neki spomin, kontekst.

Ti konteksti izvirajo iz nas, to smo mi, vsaj začasno. To smo tako dolgo, dokler se ne odločimo, da več ne želimo biti ta kontekst. Vendar pa je to zelo težko, kae prvič tega konteksta ponavadi sploh ne vidimo, drugič pa, nočemo ali pa ne vemo kako se ga znebiti.

Vir slike

Vse kar je Duhovno je tudi materialno, ne velja pa obratno. No, sicer na neki ravni že, a če se ga ne zavedamo ali še hujše, če ga zanikamo, nam ne bo od velike koristi.

Duša vsakega posameznika je prišla na ta planet razrešit, raziskat svoj odnos s tem nevidmi poljem, ki nas obdaja. Še več, ne gre se samo za obdajanje, temveč se gre tudi za prežemanja. Prežema nas v vsaki pori našega bitja, celo tako daleč, da v naši fiziologiji prižiga in pokrenja procese, ki se potem izražajo v fizičnem svetu.

Fizični svet je le manifestacija nevidnega, saj je ravno nevidni tisti, ki pokrenja vse kar je v materialnem svet, še več, ves materialni svet je iz nematerialnega. In kaj sploh je nematerialni svet? Je to nekaj za pojesti, izkusiti ali pa je le projekcija, ki na takšen in drugačen način vpliva na nas, kajti če imamo nevidni in vidni svet imamo spet tisto, čemur se hočemo ogniti, torej oviram, ki nam jih ponuja materialni svet.

Ljudje sicer radi delamo z nematerialnim svetom, pa četudi samo s čustvi, a ta svet, torej čustev, je še kako prepleten s svetom, ki mu pravimo materialni. Biti odvisen od čustev je kot da bi bil odvisen od čokolade in ko to odvisnost izpustiš ti je tako ali tako vseeno, če čustva so ali jih ni.

Vir slike

Ljudje smo na različni stopnji razvoja, vsak na svoji. In ta stopnja razvoja ne pomeni nič drugega kot le to, kako mehak je postal nekdo, torej mehak v svojem dojemanju sebe in drugih, sprejemanju celote, kot ene resničnosti, hkrati pa kako ve skrbeti za sebe in druge.

Da, skrb za druge je pomembna, saj so oni na neki ravni del nas, del naše prisotnosti. In če pač tega ne dojemamo kot del sebe, no, potem je dobro, da poizkušamo osvojiti tudi to lekcijo. Na koncu nenazadnje vsi delamo na spoznanju tega kar smo mi in tega, kar je oni drugi. In če vidimo sebe ločenega od drugega, no, potem nas čaka še neka dela na tem področju.

Mnogo duhovnih ljudi ve povedati, da je pravzaprav ultimativna stopnja tega kar počnejo s sabo pri duhovnem razvoju to, da prideš v enost in prepoznaš tam tisto, kar te ovira pri tem da bi šel naprej, da bi se osvobodil svojih pomanjkljivosti in svobodno zaživel brez njih.

Vir slike

Primerjava med občutki, ki si želim in med temi, ki mi jih daje življenje

Željeni občutki izvirajo iz našega razmišljanja, so naš ideal, s čim želimo, da nas življenje obdaruje. Vendar pa ima življenje za naš včasih drugačen dar od naših želja.

Naše želje izvirajo iz našega razmišljana, torej pogleda na svet in tega, kako želimo, da bi ga doživljali. Vendar pa doživljanje našega življenja ni odvisno le od naših želja, temveč tudi iz stališča, od koder ustvarjamo želje.

Če naše želje ustvarjamo iz občutkov manjvrednosti, otopelosti, nemoči ipd., se nam morda lahko v naši zavesti prikažejo občutki, ki si jih želimo, a težava je, da jih želimo v življenju čutiti povsod. In ker že začnemo z napačnim izhodiščem, torej iz občutkov manjvrednosti, otopelosti, nemoči ipd., in jih kot take čutimo v našem telesu, kot svoje, je vse kar lahko izgradimo kot svoje občutke nekaj, kar položimo ali zgradimo nad njimi.

Vir slike

Zelo težko je hoditi po svojem življenju, če ne veš, ne vidiš ali če nočeš videti vseh teh lepo življenja, svojih lastnih potencialov, ki bi se lahko izrazili v življenju ali pa le trpiš v nemoči, češ da bo izkušnja pretežka, moreča. A če v življenju ne skočimo v vodo, se ne moremo zmočiti.

Vsaka pot je težka, definitivno. A posameznik se sam odloči kaj bo kreiral. Vsak zametek poti ima namreč v sebi potencial, da se bo razvil, razvil tako daleč, da bo postal nekaj. In ta nekaj, ni nič. Je le pokazatelj, ki ti pokaže, če je tvoja usmeritev prav naravnana, če želiš svoje potovanje živeti na pravi način. In če ne?

Čisto vseeno je, kam te pelje pot, kaj želiš izraziti, tako dolgo, dokler se tisto, kar se izrazi ni v skladu s tem, kar si želiš ali pa ni v skladu s tem, kar hočeš.  A potencial obstaja in nikoli ne boš vedel, kakšen bo njegov konec, kreacija, ki bo iz njega izšla. Bo dobra, ali bo slaba?

Sploh ni važno kakšna bo. Kar pa je važno, pa je to, da kreiramo, ker drugače ne bomo vedeli, kakšen je naš odnos do tistega, kar kreiramo. Lahko nas je sicer strah in se ne odpravimo na pot kreiranja, a tudi takrat ne bomo vedeli. Zna se le zgoditi, da bomo živeli v nekem mehurčku, iz katerega ne bomo videli, ne vedeli kako priti ven.

Vir slike

Zehanje je lahko izraz dolgočasja, a če pogledamo globlje, nas ljudje ne spremljajo, ker se dogaja nekaj znotraj njih, kar je pomembnejše od tega, kar imamo za povedati. To je lahko prebuditev energije dolgočasja, reflektiranja, zaspanosti… A pri zehanju se nikoli ne gre za to, da nas nekdo ne upošteva. Še več, zelo nas upošteva. Razlika je le v tem, ali mi to vidimo ali ne.

Vsak, ki zeha, na nekaj odreagira in na to kar odreagira je dobra stvar. Z ljudmi se družimo, da bi si medsebojno pomagali prepoznati to, kar nas ovira pri vsakdanjem življenju, da bi lahko šlo svobodno naprej. Če seveda ob druženju pričakujemo, da nas bo druga stran obravnavala na takšen način, kot si to želi naš um, potem smo v zmoti.

Pri druženju se včasih dogaja dosti več, kot to razkriva samo oko. Tisti, ki govori, nekaj oddaja, pa bodisi so to besede, zvok, gestika, mimika, čustva… A ste vedeli, da je vsak izraz nosilec energije, ki je pri nekaterih bolj očitna, pri drugih manj?

Pri komunikaciji vsaka stran vlaga svojo energijo, pa čeprav se navidezno nekateri pri komunikaciji dolgočasijo in ta energija ni kar neka energija. Včasih se ta energija obnaša kot dolgčas, drugič spet kot upor, tretjič kot odpor, četrtič kot občutke zavrnjenosti ipd. in tega ne gre zanemariti.