Zelo težko je hoditi po svojem življenju, če ne veš, ne vidiš ali če nočeš videti vseh teh lepo življenja, svojih lastnih potencialov, ki bi se lahko izrazili v življenju ali pa le trpiš v nemoči, češ da bo izkušnja pretežka, moreča. A če v življenju ne skočimo v vodo, se ne moremo zmočiti.
Vsaka pot je težka, definitivno. A posameznik se sam odloči kaj bo kreiral. Vsak zametek poti ima namreč v sebi potencial, da se bo razvil, razvil tako daleč, da bo postal nekaj. In ta nekaj, ni nič. Je le pokazatelj, ki ti pokaže, če je tvoja usmeritev prav naravnana, če želiš svoje potovanje živeti na pravi način. In če ne?
Čisto vseeno je, kam te pelje pot, kaj želiš izraziti, tako dolgo, dokler se tisto, kar se izrazi ni v skladu s tem, kar si želiš ali pa ni v skladu s tem, kar hočeš. A potencial obstaja in nikoli ne boš vedel, kakšen bo njegov konec, kreacija, ki bo iz njega izšla. Bo dobra, ali bo slaba?
Sploh ni važno kakšna bo. Kar pa je važno, pa je to, da kreiramo, ker drugače ne bomo vedeli, kakšen je naš odnos do tistega, kar kreiramo. Lahko nas je sicer strah in se ne odpravimo na pot kreiranja, a tudi takrat ne bomo vedeli. Zna se le zgoditi, da bomo živeli v nekem mehurčku, iz katerega ne bomo videli, ne vedeli kako priti ven.
Vsaka kreacija prinaša svoje, če pa čutimo, da ne želimo kreirati, pa je tudi to ok. Pri vsem je le dobro preveriti, da slučajno ne želimo kreirati iz strahu, sramu, bolečin ipd., čer v nasprotnem bomo izgubljali dragocen čas, ki ga imamo na Zemlji.
Sem smo se namreč prišli učit iz kreacij. In ne govorim o materialnih kreacijah, čeprav tudi. Ne, govorim o tem, kar je za kreacijami, o energiji, zavesti, skupnih misli ipd., ki nastanejo kot produkt le-teh.
Da, spet se gre za vzroke in če ne vemo skrbeti za vzroke, tega kar ustvarjamo, imamo pač težave. Vzroki so tu, da se učimo, zakaj nekaj nastane in zakaj nekaj ne nastane. Podobno kot pri strukturi peciva, betona ali pri gradnji hiše.
Zanimivo je, da se tako dboro znajdemo pri vseh teh stvareh, ki jih znamo narediti z rokami, mislimi ali čustvi, ne najdemo pa vzroka, kako se soočiti s sabo. Da, tudi čustva nekje nastajajo in to je znotraj nas in če ve vemo s katerimi vzroki nastane katero čustvo, tudi ne vemo kako odpraviti vzrok.
Že od nekdaj so nas učili o posledicah. Če ne boš priden, boš tepen. Če ne boš lep, te bomo naredili lepega. Če ne boš uspešen, boš odpuščen, da boš lahko znotraj sebe začutil, kako zelo si neuspešen.
A zadeve se dostikrat tu končajo, vsaj na nivoju čutenja. Če nismo dovolj dobri, se trudimo in trudimo, da bi bili bolj dobri. A težava je v tem, da se trudimo za to, da bi zadovoljili pogled in delovanje drugih na nas, ne zato, da bi znotraj sebe odkrili vzrok, zakaj se ne počutimo dovolj dobro.
Je že res, da je nekdo pritisnil na nas in nam izpovedal kako nas on vidi, a pravzaprav se v življenju na gre za to, kako nas drugi vidijo. Ne, gre se zato, kako mi vidimo sami sebe. In če ne odkrijemo vzroka, zakaj se ob določenih ljudeh, njihovem ravnanju ali gestah ne počutimo dovolj dobri, z zadovoljevanjem njihovih čustev nismo naredili nič, le sebe smo pahnili še globlje v to kar čutimo, kot nek neprijeten občutek znotraj sebe.
Vsi ti, ki zunaj nas »pritiskajo« na naše gumbe so le tisti, ki nam kažejo. A ne gre se pravzaprav za njih. Oni se samo odzivajo n to, kar se dogaja znotraj njih in seveda, ne boste verjeli, v nas samih, čerpav tega mogoče zavestno ne čutijo.
Da, čudna je ta življenjska dinamika. A dokler ne odkrijemo znotraj sebe, kaj je to, na kar se drugi odzivajo, se bodo na to odzivali še naprej in še naprej znotraj nas budili to, kar pač budijo. In kako do vzroka?
Vsak od nas čuti, čuti sebe, pa ne glede na to, od kod prihaja. Dobro je ne pozabiti, da vse kar čutimo znotraj sebe, da je to naše. Razlika je le v tem, kaj čutimo. Mogoče ne čutimo čustev druge osebe, temveč le našo potrebo, da se zapnemo za to, kar čutimo. In ko se zapnemo za to, potem postanejo čustva drugih ljudi, to, kar bi naj oni čutili oz. to kar si mi interpretiramo, da oni čutijo, pravzaprav to, kar nas preplavlja.
