Vsak človek se je rodil z njimi, čisto vsak. Vprašanje le je, v kolikor jih plemeniti. Ne, in tu ni govora o darovih, ki napenjajo mišice, razvijajo miselne procese ipd., če so ti namenjeni le izgradnji mišic ali generiranju novih in novih miselnih vzrocev in misli samih. Ne, govorim o razvoju tega, kar poganja našo fiziologijo, naše misli, čustva, hrepenenje.
Veste, tudi hrepenenje o nekod pride. In včasih je povezano s hlastanjem za materialnim, za mislimi, čustvi, po hrani ipd. Tudi njegov izvor je v nematerialnem, čeprav se nam na prvi pogled zdi, da je v naših telesih prisotno le zaradi kompleksnih fizioloških procesov in medsebojnih reakcij molekul. A temu ni čisto tako.

Človeško življenje je idealno, saj posedujemo telo, skozi naše telo pa tudi deluje Duh. Duša je seveda bolj očitna, čim manj se enačimo s tem, kar čutimo v telesu, kajti bolj se enačimo s tem, kar zaznavamo kot svojo resničnost, bolj se oddaljujemo od tega, kar resničnost je.
Smo duhovne enetitete, ki prihajajo iz sveta Duha. Naš rojstni kraj je luč. Iz luči smo prišli in v luč se vračamo. Edina razlika je le-to, da medtem opravimo še neko delo. In to delo je okarakterizirano z rastjo.