Narava je prava, a ste že kdaj slišali za to reklo? No, pa je. In to ne samo tista zunaj nas, temveč tudi ta, znotraj nas. Mi vsi smo namreč iz narave, vsi smo njen del. In prav tako, kot je narava v ravnovesju, bi moral biti tudi človek, da bi lahko živel mirno, izpolnjujoče življenje. A tu nastopi ena težava. Človek ima namreč um.
Vse kar obstaja je kracija velikega uma univerzuma, vse. A bolj postaja univerzum majhen, in v človeku je dobesedno mahen univerzum, bolj se začne univerzalni um, tisti, ki je celoten in obsega čisto vse, krhati. Z vsako inteligentno kreacijo, ki ima kao lastno voljo, postaja um bolj razdrobljen.
Njegovi fragmenti so razdeljeni glede na to, s čimer se ukvaraja. Um človeka se ukvarja z materialno-duhovnim svetom, ki pa je zelo pomešan in skozi svoj obstoj človek poizkuša doumeti kdo je on sam in kakšna je njegova narava. Tisti na malo višjem nivoju razumevanja, tudi v duhovnem svetu, čeprav tudi ne, pa vidijo malček več. A tukaj se ne gre za razglabljanje o čustvih in intelektualnih umotvorih. Ne gre se za dojemanje tega iz česar je pravzaprav ustvarjan obstoj.






