Vir slike

Kdor sledi sebi, išče notranjo luč. Naša notranja luč, svetloba, ki izbija iz našega bitja, je naš primarni vir, ki nam kaže kje smo in kam moramo iti.  Človek namreč vedno hodi, hodi naproti sebe; in to potovanje je okarakterizirano s samostjo, s samoto, kajti nihče drug ti ne more pokazati kam si namenjen, če tega ne veš sam.

Naša pot je pot samo-spoznanja. A kaj pravzaprav samo-spoznavamo. Spoznavamo svoj notranji tok luči, njegovo svetlobo in svetilnost, zato, da ko jo bomo prepoznali, ne bomo več nikoli dvomili v to kaj smo.

Vir slike

Besede so notranje misli, ki jih kar naprej ponavljamo, zavestno ali podzavestno in zelo težko se jih je znebiti, kajti ko pogledamo stran se spet pojavijo drugje, kjerkoli. Vse namreč, kar v življenju počnemo nas na neki ravni kuje, priklepa na to, kar smo že doživeli in to vse je zapisano v našem celičnem spominu in spominu naše duše.

Srečni so tisti, ki se nimajo potrebe oprijemati teh misli, ki vznikajo znotraj našega organizma. Pri enih se to dogaja bolj, pri drugih manj, a v generalnem, dokler ne pride do prepoznave bitja, da je to nepotrebno, se še vsi bolj ali manj oprijemamo.

Vir slike

Vse kar obstaja je Enost in bolj se tega zavedamo, bolj je s tem zavedanjem prepojeno naše bitje in bolj komuniciramo iz tega, bolj se vidik Enosti izraža skozi nas, podobno kot če stojim pred obličjem svetnika, ali zaprosimo duhovnega pomočnika, da nas »pozdravi« ali nam kaj odpravi.

Vsak od nas je usposobljen za komunikacijo s Poljem Enosti, saj smo Enost mi sami. Vsi prihajamo od tam. Pravzaprav ne od tam, saj smo že tam in zanimivo, tudi Ona je Tu. Mi smo Ona. A dokler tega ne dojamemo, se le nahajamo na različnih nivojih dojemanje Nje in vidimo sebe bolj ali manj oddaljene od Nje.

Oh, ta dvojnost, že spet. Spet je dvojnost tista, ki nas odriva od Enosti, od sposobnosti dojemanja le-te, pa tudi od tega, kako globoko smo v Njej. Pa smo res od nje oddaljeni, višje ali nižje, če smo prav mi ta Enost?

Vir slike

Vse kar se v telesu dogaja, vse je preobrazba. Preobražamo hrano, zrak, kinetično energijo… Preobrazba je temelj življenja. Človek pač po naravni poti ve preobraziti nekaj v nekaj drugega. In če gremo še globlje, so preobrazbi izpostavljena tudi čustva, misli, ideje…

Vsega kar se človek loti je na splošno preobrazba, saj spreminjamo prostor, kjer se nahajamo. A ni, zanimivo, samo skupek kvantne energije, Duha, Polja, ki pa ni materialen, ne zaseda pa niti časa, niti prostora. Vse kar se dogaja, se dogaja znotraj tega vsega.

Kot Duh smo prišli na Zemljo, Duh, ki se skozi svojo preobrazbo plemeniti in namen tega plemenitenja je, da postaja boljši, bolj prijazen, bolj uslužen, bolj dobrohoten.  In tukaj ne govorim o spremembi čustev in misli, ki prihajajo iz uma, temveč o tistih, ki postanejo sestavni del karakterja posameznika.

Vir slike

Vse je Eno, dobesedno. Vsi organi, vse telo, čustva, misli. A v trenutku, ko jih začnemo ločevati, nastopijo znotraj našega uma težave. To, kar je bilo prej Eno, sedaj vedno bolj postaja dvoje in bolj je dvoje, večjo napetost povzroča. Miselno na miselnem, čustveno na čustvenem, fizično na fizičnem…

A stvari niso tako preproste, kajti vedno smo skupek vsega. Naša telesa, celice, so prežeta z mislimi in čustvi. In ko pride do delitve, razdvojenosti v Enosti tega, kar je resnično, pride do neke vrste naboja. In bolj se ta ločitev med tem kar je in med tem, kar si misli ali čustva mislijo, veča, bo močnejše in intenzivnejše bolečine in bolezni prihaja.

Vir slike

Naše hrepenenje izvira iz bolečine, bolečine, da bi spoznali in prepoznali svoje globoke sanje, kjer bi se počutili zadovoljno. A ne kakor koli. Želimo si biti povezani v ta vir Dobrote, Radosti in Veličastja, ki bo vedno znova in znova, brez prestanka prebujal znotraj nas občutek, da smo dovolj dobri, da imamo vse,  da bomo vedno imeli vse in da naj ne skrbimo.

Vse kar počnemo v življenju je namenjeno temu in zanimivo naši občutki nam govorijo, ko je temu tako. Zanimivo pa je tudi, da ko ga enkrat zaznamo, da se ga v večini primerov oprimemo in prenehamo delovati, delovati v smeri svoje prave narave.

Vsi mi smo na poti zdravilstva, zdravljenja, vsi mi smo na poti prebuditve. In ko se enkrat začnemo zavedati, da druge ni, kot da delujemo, da trpimo in skozi to prepoznavamo, da je prav trpljenje tisto, ki nam odpira vrata, se mu prenehamo izogibati. Še več, vedno bolj mu začnemo zaupati in stopamo po njegovi poti.