Vir slike

Razvoj prisotnosti je ena najpomembnejših stvari v življenju. Naša prisotnost najprej, ko ne živimo zavestnega življenja, reagira, kot pač reagira, pozneje pa se začne skozi življenjske izzive strukturirati,  obnašati v skladu s tem, kakšen je tok naše narave.

In zakaj je prisotnost tako zelo pomemba? Prisotnost nam omogoča, da odreagiramo na okoliščine življenja in če je ranjena, če ima potrebo, da se umika ali sili navzven, potem se tako tudi obnaša naša telesna fiziologija, predvsem pa um sam.

Um je tisti, ki odreagira na prisotnost, saj se gre za finejše nivoje zaznavanja, hkrati pa um odreagira na samo prisotnost. Na neki ravni sta zelo prepletena in dokler mu ne omogočimo, umu namreč, da prepozna, da ni nobene potrebe, da sledi prisotnost, so pač naše reakcije spontane. Akcija – Reakcija.

Ko pa začnemo svoj um navajati, seveda pa tudi prisotnost, da sta neodvisna drug od drugega, da vsak deluje za sebe, pa ni več nobene potrebe, da drug drugega rineta. Sicer to v začetnih fazah prepoznave še vedno počneta, a ko se dobesedno osvobodita drug od drugega, komaj takrat lahko pride do popolne ozdravitve na vseh nivojih.

Vir slike

Vsaka stvar na svetu je sestavljena iz vsega, torej iz duhovne vibracije, tiste, ki je nevidna in iz fizične vibracije, tista, ki jo lahko vidimo. In ne samo stvar, prav tako je vsak proces sestavljen iz dvojnosti. Vse namreč pride v obstoj kot zametek, potem pa se razvija. Prav razvoj je tisti, ki določa manifestacijo, pravo in resnično obliko dokončanega predmeta.

A v življenju se ne gre samo za predmete. Ne, gre se predvsem za procese, kar definira že zakon entropije znotraj same fizične narave. Torej nikoli za stanja, saj je vsako stanje pravzaprav proces in če se vemo začutiti, če se vemo z njim povedati, dokaj hitro odkrijemo njegovo naravo.
Narava vsakega procesa je nematerialna in materialna hkrati. Ni ločenosti in vse nastaja v popolni harmoniji. To kar damo not, to tudi dobimo ven, torej 100% = 100%. Razlika je le v tem, da se menjuje razmerje med strukturo duhovne in fizične vibracije.

Vir slike

Ko gremo v cerkev naj ne bi bili v glavi, v umu in premišljevali o težavah. Tja naj bi se šli očistit tega, kar je za nas težava in če imamo nenehen fokus na to, kar nas bremeni, kako pa naj tišina, Bog, sprosti vse to, kar nas bremeni? Nemogoče!

V cerkvi bi morali biti ponižni, pa ne ponižni, da bodo drugi začutili, temveč ponižni, da bomo to čutili mi sami. Če to nismo, znotraj sebe ustvarjamo napetosti, takšne in drugačne in nas to pelje stran od tega kar tam iščemo.

Večina ljudi išče tam, v cerkvi, notranji mir. Okolje je vsekakor primerno, prežeto z duhovno vibracijo visoko razvitih duhovnih bitij, a če si sami ustvarjamo fokus v nekaj, kar ni notranji mir, nas vse to od notranjega miru odvrača.

Vir slike

Zelo težko je hoditi po svojem življenju, če ne veš, ne vidiš ali če nočeš videti vseh teh lepo življenja, svojih lastnih potencialov, ki bi se lahko izrazili v življenju ali pa le trpiš v nemoči, češ da bo izkušnja pretežka, moreča. A če v življenju ne skočimo v vodo, se ne moremo zmočiti.

Vsaka pot je težka, definitivno. A posameznik se sam odloči kaj bo kreiral. Vsak zametek poti ima namreč v sebi potencial, da se bo razvil, razvil tako daleč, da bo postal nekaj. In ta nekaj, ni nič. Je le pokazatelj, ki ti pokaže, če je tvoja usmeritev prav naravnana, če želiš svoje potovanje živeti na pravi način. In če ne?

Čisto vseeno je, kam te pelje pot, kaj želiš izraziti, tako dolgo, dokler se tisto, kar se izrazi ni v skladu s tem, kar si želiš ali pa ni v skladu s tem, kar hočeš.  A potencial obstaja in nikoli ne boš vedel, kakšen bo njegov konec, kreacija, ki bo iz njega izšla. Bo dobra, ali bo slaba?

Sploh ni važno kakšna bo. Kar pa je važno, pa je to, da kreiramo, ker drugače ne bomo vedeli, kakšen je naš odnos do tistega, kar kreiramo. Lahko nas je sicer strah in se ne odpravimo na pot kreiranja, a tudi takrat ne bomo vedeli. Zna se le zgoditi, da bomo živeli v nekem mehurčku, iz katerega ne bomo videli, ne vedeli kako priti ven.

Vir slike

Naše fizično telo je močan merilni instrument. A ne samo eno stranski, samo tisti, ki zaznava, temveč večstranski, tudi tisti, ki odreagira. In mi urimo samo en aspekt. Drugega pa bolj prepuščamo stihiji.

Naše telo se odzove tako na svetlobo, toploto, čustva, misli in še na marsikaj drugega. In če bi temu, kar zaznava še bolj prisluhnili, bi kaj z lahkoto odkrili, da njegovo zaznavanje ni omejeno samo na znani svet.

Zaznava namreč vse, tako znani, kot neznani. Razlika je le v tem, da čeprav je nekaj neznanega, na to odreagira na znan način. Vse namreč, kar se nahaja v telesu ni bilo prej v razumu, kot je to trdil eden znani filozof.

V telo stvari prihajajo mimo razuma, pa tudi v njem se porajajo brez razuma. Telo ima namreč celični spomin, odreagira pa tudi na dušni spomin, um je le tisti, ki kroji reakcije in ne more jih krojiti drugače, kot le na načine, ki so mu znani.

Vir slike

Vsak organ ima svoje mesto, tak kjer se nahaja in čeprav zdravniki pravijo, da se da tudi brez njega živeti, je dobro, da se potrudimo in, da ne izberemo najlažje opcije, kako iti skozi življenje.

Vse namreč, kar počnemo v svojem življenju, vse se nekam shrani, bodisi kot napetost, bodisi kot prosti pretok. In pozneje nas ta ista napetost opozarja, da še vedno ni bila sproščena.

Napetosti se pojavljajo v obliki občutkov, čustev, misli, rinjenja… A ste že kdaj pomislili, da nam telo skozi občutke sporoča, ne seveda to, kako se ne počutimo dobro, temveč nam sporoča, da se s tistim, kar nam ustvarja upor še nismo soočili?

Seveda, naša vsakdanja rutina je usmerjena drugam. Ukvarjamo se z vsem tem, kar nam lahko da zunanji svet in med tem pozabljamo, da se to, kar se znotraj nas prebuja kot upiranje, zavračanje, lenoba ipd. Ukvarjamo se, kako to premagati.

Dostikrat niti ne vidimo ali ne želimo videti, da nas nagovarja neki fini, mehki topel del nas, ki je samo prizadet.