Besede so notranje misli, ki jih kar naprej ponavljamo, zavestno ali podzavestno in zelo težko se jih je znebiti, kajti ko pogledamo stran se spet pojavijo drugje, kjerkoli. Vse namreč, kar v življenju počnemo nas na neki ravni kuje, priklepa na to, kar smo že doživeli in to vse je zapisano v našem celičnem spominu in spominu naše duše.

Srečni so tisti, ki se nimajo potrebe oprijemati teh misli, ki vznikajo znotraj našega organizma. Pri enih se to dogaja bolj, pri drugih manj, a v generalnem, dokler ne pride do prepoznave bitja, da je to nepotrebno, se še vsi bolj ali manj oprijemamo.

Za to, da bi lahko izpustili to navezanost na to kar se dogaja znotraj našega telesa, obstaja mnogo praks. Pravimo jim Duhovne prakse in čisto vse merijo na to, da bi se zmanjšala aktivnost misli in uma. Nekatere počnejo to skozi ti. zdravljenje neželenih stanj v telesu, čustvih in umu, druge spet s preobrazbo tega, tretje s prepoznavo stanja bitja, a čisto vse so namenjene v isto smer.

A uporaba takšnih praks včasih vodi v slepilo, ki nas kaj lahko zapelje, saj ustvarja lažni občutek brezmiselnega prostora. Niso namreč vsi prostori brez misli enaki, kajti nekateri so ustvarjeni umetno in prav ta izumetničenost rodi potrebo, da jih vzdržujemo umetno.

V trenutku namreč, ko se človek poda na raziskovanje svojega notranjega prostora, kaj lahko opazi dvojnost, ki kraljuje njegovemu svetu. Vse se namreč pojavlja tako zunaj, kot znotraj, tako zgoraj kot spodaj. Vse ima svoja nasprotja. In če vzdržujemo eno nasprotje samo zato, da bi ostali v njem, to ni prav, saj ustvarjamo napetost dvojnosti, ki jo pravzaprav želimo z duhovnimi praksami preseči.

Ko človek prepozna, da se je ujel v enega takih prostorov, je dobro, da se zaustavi in dovoli, da se tak prostor razblini. Zelo verjetno sicer je, da bo spet končal tam, kjer je začel, a tokrat bo vsaj začetek čist.