V globino, a kako? Nihče nas ni tega učil. Sicer pa, kaj pa je sploh globina? No, to je tisto, kar nam pomaga prepoznati, tisto, kar je nad. Čisto enostavno, ne. Predstavljajte si, da je jeza zgoraj in da je nekaj pod njo, nekaj kar jo zaiskri. No, če želimo to odkriti, je potrebno globlje.

Zakaj pa bi sploh to počeli, se vprašate. No, iz čisto preprostega razloga, ker se jeza prebuja v najbolj nenavadnih situacijah in jezi tako mene, kot vse ostale v moji okolici. Pa ne samo, da bi nas vse skupaj razburjala, tudi poškoduje nas.

In kako to? No, vsako čustvo, če je naperjeno, da nekaj izrazi na silo, da nekaj odrine, porine, da hoče dopovedati in ogroziti, prisiliti, vsako tako čustvo povzroča v našem telesu neko napetost. Če ne samo v glavi, potem v koži ali posamičnih organih, česar se sicer v tistem trentku ne zavedamo, a ko zbolimo, lahko dokaj hitro, če malo premislimo, povežemo to bolezen s tistim čustvom.

Zakaj je postavljanje ciljev tako pomembno? Da vidimo, če smo kjerkoli navezani na karkoli? In kako to ugovotimo? Na čisto enostaven način. Preprosto se vprašamo, če to kam nameravamo s cilji, zadovoljuje kakršno koli našo potrebo. In če jo? No, potem si poizkusimo zastaviti cilj, ki ne bo vključval zadovoljevanja te potrebe. In ne govorim o zunanjem cilju, temveč o tem kar se dogaja znotraj.

Naše telo namreč producira čustva, ki vznikajo iz potreb. A ne vse. Tista, ki ne vznikajo iz potreb, so naša pristna in naravna čustva, druga pa imajo svoj izvir v celičnem in čustvenem spominu. In kaj je narobe s tem? No, čisto nič, le to, da je življenju vseeno, kaj si mi želimo. Preprosto le gre tja kamor gre. In če se mi kljub temu upiramo in hočemo nekaj, kar nam življenje v tistem trenutku ne more dati, ker je namenjeno drugam, delami štalo sami sebi.

Namen duhovnosti je iti globlje, saj vsi mi, vsak od nas prepozna neki globlji občutek, ki mu govori, da ni vse tako, kot bi moralo biti in se prav zaradi tega obrača globlje. Želi odkriti svoj pravi in resničen  občutek, ki mu daje pravo mero tega, kar je zanj prav in tega lahko prepozna iz enega samega razloga - namreč, da je idealno stanje že nekje zapisano v njem.

Pri zdravljenju, pri načinu potovanja v naše globine, da bi uzrli in se usidrali v naše pravo in resnično stanje, kjer bi se naš občutek o tem, kaj se dogaja in kako se v resnici počutimo o tem, kar se dogaja, mora priti do neke vrste uskladitve med tema dvema, kajti v nasprotnem se naša zaznava glede tega kar čutimo in kako bi se lahko počutili, nič kaj dosti ne spremeni. In tukaj govorim tako o fizičnem, kot psihičnem ali mentalnem.

Najprej se je razvilo življenje, enoceličarji. Celice so se delile. Iz stare enocelične, sta nastali dve novi, ki sta pravtako znotraj sebe nosili genetsko zasnovo izvorne. Delila pa se je tudi prisotnost, vsaka celica se je zavedala vsaj sebe in okolja. Potem je evolucija poskrbela, da se je razmnoževanje razvilo na bolj kompleksni nivo, saj pri enoceličarjih ni prihajalo do kombinacije DNK in življenje je poskrbelo za spolno razmnoževanje. Nove celice pa so dobivale tudi delčke prisotnosti od vsake celice.

Življenje torej je Eno, saj izhaja iz prve celice, ki se je začela razmnoževati. Pa tudi iz prve prisotnosti.
Življenje je bilo takrat, v starih časih, ko je obstajla samo ena celica, eno, dobesedno eno. In čez čas se je namnožilo na milijarde, a občutek biti živ je ostal enak. Vsa bitja imajo znotraj sebe en, edinstven občutek, saj vsa predstavljajo funkcijo življenja, ki jo ljudje prepoznamo, kot funkcijo življenja. Za nobeno drugo bitje ne pravimo, da je živo, če znotraj njega ne prepoznamo funkcije življenja In zanimivo je, da vsi vemo, kaj to je. Torej funkcija življenja - enaka vsem, lastnost, ki je edinstvena naši zaznavi in se je razvijala, delila, a hkrati ostala še vedno ena in edinstvena - enaka.

... se kaj hitro z lahkoto poda v nek navidezen, izmišljen svet, ki ga kaj lahko odpelje še globlje. A ne kamor koli, temveč v svet še večje domišljije, s katero si ne more kaj dosti pomagati. No, vsaj v svetu, kjer želi resnične odgovore na to, kar se v resničnem svetu dogaja.

Sicer pa, kaj pa je resnica? No, vsekakor ni to nekaj, kar je zelo subjektivno. Vse stvari, ki jih imamo za resnične, veljajo za vse na enak način. In dejstvo, da je nekaj tvoja resnica, tvoj lasten svet, še ne pomeni, da je to, kar imaš v glavi resnično.

V življenju obstajata dva svetova, ta namreč, ki se nahaj v naši glavi, in ta, ki ga zaznavamo z našimi čutili, kot zunanji svet. A zgodba niti ni tako enostavna, kajti stvari, ki jih vidimo v zunanjem svetu, na kaj lahek način prepletemo s tem, kar čutimo, se spominjamo, trpimo, gledamo ipd. v telesu.
In kaj je narobe s tem, boste rekli? No, čisto nič, a dejstvo je, da tudi človek, ki ne pozna poimenovanja barv, npr. modre, ne bo mogel videti modre, pa čeprav ves svet vidi modro. In enako je z vsem drugim, kar vidimo v svoji okolici.

Vsak od nas je naravan na nekaj in to ni ravno tako važno. Kar pa je važno, pa je, da v tej svoji naravnanosti odkrije, zakaj je tu, na svetu. In ponavadi to odkritje ni nikaj posebnega, nekaj specialnega, ampak je le to, kar je.

Človeški rodovi že od nekdaj potujejo. Eni se vračajo, drugi spet potujejo naprej. A nihče se ne ustali dokler ne najde svojega pravega prostora.

Dobro je, da imamo ljudje postavljene cilje, kajti le-ti so tisti, ki nas peljejo v smer, v katero želimo priti. A težava nastane, ko ne vemo katera je ta smer ali pa, ko nam to smer, ki bi naj bila za nas najboljša, postavijo drugi ljudje, s čimer sicer načeloma ni nič narobe, težava pa nastane takrat, ko tudi ti ljudje, ki nas usmerjajo, ko tudi ti ljudje vidijo zelo malo.