Zanimivo je, kako ljudje hlastamo za zunanjimi stvarmi. Pa da ne bo pomote. Zunanje stvari ti pomagajo preživeti, a če se podamo na neskončno potovanje odkrivanja tega, kar je že znotraj nas, potem je pač naše potovanje neskončno.

Ne, ne govorim tukaj o zunanjem potovanju, čeprav tudi. Vse namreč kar se zgodi zunaj nas, se najprej rodi znotraj nas. In če hlastamo za tem, da bi v neskončnost občudovali in čutili notranji občutek, ki nam daje potrebo po popolnosti, potem se kaj hitro lahko podamo na potovanje do neskončnega cilja.

Vse namreč, kar je, je neskončnost, hecno ne, in kam potujemo je neskončnost. Kar pa je tukaj zanimivo, pa je to, da to neskončnost želimo prijeti oz. jo držimo, kot da bi se nam lahko izmuznila. Hecno, ne.

Ste kdaj pomislili kaj doživlja žrtev posilstva? Vzrok je mnogo globlji, kot si to sploh lahko predstavljajo psihologi in sociologi. Gre se za energetsko-telepatsko zadevo, kjer žrtev izkuša resničnost onega drugega, posiljevalca. In tu se ne gre samo za izkušanje, temveč je tažava dosti globlja. Gre se namreč za to, da si prisiljen prekiniti okušanje svoje lastne narave, svojega lastnega toka življenja in začeti življenje nekoga drugega.

Ko namreč človek postane nekaj drugega in pri posiltstvu se to definitvno zgodi, in ne govorim samo o fizičnem, čeprav tudi, ker prav pri fizičnem žrtev postane točno to, kar je napadalec in ima znotraj sebe dve osebi. In bolj gremo v gosti, fizično naravo, bolj se tudi v nas zalepijo fizično aspekti.
Ste vedeli, da se pri spolnem odnosu izmenja do 20.000 celic. Tu se to lahko zgodi, ker pridemo v stik. A pri posillstvu se ne dogaja samo to. Večina stvari je namreč energetsko-telepatskih. Posiljen človek je namreč posljen tako s čustvi kot mislimi druge osebe in v primeru fizičnega posilstva tudi s celicami. In nič od tega ni kompatibilno z drugim človekom.

Vsak od nas želi biti nekaj, vsak od nas želi nekaj predstavljati, kajti zakaj bi torej imeli potrebo čutiti in se poistovečati z nečim. Vse to se ne dogaja toliko na zavestnem nivoju, čeprav tudi, temveč se dosti tega dogaja za zavesami, v naših celicah in naši podszavesti. Sem smo prišli prepoznat, kaj je pravzaprav to, kar nas žene in od česa smo tako odvisni in izpusti vse dele nas, ki nam pravzaprav onemogočajo svobodno potovanje po naši lastni usodi.

Vse je že vnaprej določeno, da, a težava nastane, ko se odločimo, da pa bi mi želeli, da to, kar je že določeno, da bi to malček spremenili. In ko se to zgodi, se vse zkupaj sgodi zaradi dvojega. Prvič, ne želimo dopustiti, da je to, kar se nam dogaja, točno to, kar smo prišli doživet in drugič, ali pa celo prvič, da to kar okušamo znotraj sebe v obliki čustev, misli, občutkov ipd., da to ni to, kar želimo okušati.

Ljudje smo se prišli od identificirat na ta svet, čeprav se zdi morda čisto drugače. Vse svoje življenje namreč iščemo nekaj, kar bi nas osvobodilo, a ko to najdemo, odkrijemo, da je bilo iskanje samo brezpredmetno in da je odrešitev znotraj nas pokrenilo pravzaprav nekaj drugega, nekaj bolj preprostega, kot tisto, kar smo iskali.

Vedno nas pot življenja zapelje na stran tistega ali tiste, kar nam daje upanje, da bomo v njem ali njej našli tolažbo, ki nas bo odrešila našega težkega bremena, ki ga nosimo po svetu. A življenje ni tu, da bi nas odrešilo bremen. Tu je le zato, da nam ustvari pogoje za to, da bremena odpadejo - sama.

Vsak človek je točno to kar je, skup celic, motorike, gibanja in razmišljanja. A razmišljanje od nekod pride. In četudi pride iz možganov, je to razmišljanje, s katerim ne mislijo le naši možgani, temveč je to razmišljanje našega celega telesa.

Ko namreč dobimo v glavo neko misel, ali se ne pokrene tudi naše telo? Včasih je to zavestno, včasih podzavestno, a v principu je oboje enako, ker večinokrat odreagiramo iz naučenih, vneprej pogojenih gibov ali reakcij.

Ljude smo enost, samo eden. V trenutku, ko začnemo zaznavati nekoga drugega, se ustvarita dva. V naših čustvih pride do razcepa. Malo čutimo eno, in malo drugo. In zmaga tisto, ki je bolj močno.

Če jo bolj močno naše zavedanje nas samih, naših lastnih čustev in naše lasten osebnosti, se bomo obrnili v sveri naših lastnih čustev, če pa je obratno, pa bomo odpotovali v smer, kamor kažejo čustva drugih. Pa boste rekli, da se gre le za doživljanje. Ja, prav za doživljanje se gre. Ker če ima človek preveliko željo po doživljanju sveta v vsej njegovi lepoti, kaj hitro lahko zabrede. A ni nujno...