Človek hodi po življenju in pobira v njem mnoge aspekte tega, kar se mu zdi prav in kaj ne. Vse to kar ga obdaja, je neke vrste lepilo. In če se ga dotakne, to lepilo začne učinkovati, ter skozi človeški izraz začne postajati vedno bolj trdno in otipljivo. In to ne samo zase, temveč za človeka samega.
Od takrat naprej, ko se je aktiviralo (lepilo namreč), je začelo skozi svojo noto pridobivati na teži. Lepljivost, ki pa je s težo pridobivala na moči skozi princip gravitacije, pa prinaša v človeško življenje vedno več motnosti. Vse skupaj je podobno hladno stiskanemu testu, ki se pripravi iz masla in moke in vedno bolj ga gnetemo, vedno večje postaja, hkrati s tem pa tudi vedno lažje pridobiva na novi masi. Njegova lepljivost se poveča.
In ko človek tako pobira stvari po življenju, masa, ki nastaja, postaja vedno bolj lepljiva. A to še ni vse. Masa začne, za razliko od testa, kej se gre samo za moko iz žit, dobivati tudi na raznovrstnosti, saj se nanjo ne lepijo samo žita, temveč vse, kar človek potrebuje, da maso poveča.
Ponavadi smo ljudje tisti, ki želimo, da je naša masa zelo velika, da nas čustva, ki iz nje nastanejo, še bolj definirajo in da so misli, ki iz nje nastajajo zelo velike, saj imamo zelo radi, da definiramo sami sebe na dokaj otipljiv način. Vse namreč, kar nam je neotipljio, bolj težko dobi na vrednosti.
Ljudje smo pač taka bitja, da stvari v “resničnem” življenju zelo radi vrednotimo. In večja je vrednost, večja mislimo, da je gostota tistega kar prejmemo. Gostota že, a ne zavedamo se, da se v tej gostoti mnogokrat skriva nečistost, ki pa je ključni element naših življenj, skozi katerega lahko definiramo sebe.
Zanimivo je, da obstajata dva pola ljudi, ki definirata sebe. Prvi so tisti, ki se zelo radi poistovečajo s tem, kar posedujejo, kar imajo, drugi pa se definirajo s tem, česar nimajo. Zelo malo je tistih, tako imenovani tretji pol, ki pa se sploh ne definira, kajti manj je obremenjen s tem kar ima ali nima, bolj je srečen.
Sreča je vedno lepilo, ki definira nekaj. In bolj to nekaj spustimo, bolj ne potrebujemo ničesar, da smo lahko srečni, bolj nas navdaja pravi in iskren občutek sreče. Vse to namreč, kar definiramo kot srečo, je kazalnik, ki nam pove kako visoko smo na lestvici duhovne evolucije. Bolj se namreč ubadamo s stvarmi in kako jih bodisi imamo ali nimamo v življenju, bolj smo ujetnik materializma. Ko pa enkrat prestopimo tanko linijo posedovalnosti, pa tudi začnemo vedno bolj stopati proti višji stopnji evolucije.
Nihče namreč ne pravi, da te definira v življenju tisto, kar vse imaš. Je pa dejstvo, da te definira vse tisto, kar misliš, da potrebuješ, da te definira. In bolj ne potrebuješ definicij, bolj si svoboden.
Človek, ki hodi po svoji poti oz. vsak tisti, ki se je podal na potovanje, da bi prestopil na svojo pot, začne vedno bolj prepoznavati, da so stvari, ki definirajo njegovo pot le ovira, ki ga ovira pri izbiri. In tukaj ne govorim o izbiri iz vidika materialnega svet, torej o izbiri med jabolko in hruško ali med Ferarijem in Fičotom, temveč o izbiri, ki se vrši sama.
Ko um vedno bolj in bolj postaja osvobojen kaše, ki ni samo življenje, ko bolj spusti potrebo in željo po tem, da definira sam sebe (in s tem telo, v katerem se nahaja), bolj se začne skozi nosilec, ki nosi dušo (fizično telo v katerem se duša nahaja) dotikati nezavednega dela sebe, ki se odloča sam od sebe. Do potrebe po izbiri več ne prihaja v takšni meri, ker se vse skupaj vrši iz strani nezavednega, in ne več toliko iz strani zavednega uma. Um postaja vedno bolj prazen, vedno bolj prazen potrebe, da se postavlja na pot tistemu, ki se odloča. Njegova dejanja in potegi postajajo vedno bolj svobodni in njegova potreba vedno bolj bledi.
A, da bi prišli do tega stanja, pa je potrebno, da se um, ki je do sedaj naučen, da pobira vse kar se mu zdi pomembno v življenju, sprosti in preneha posegati za vsem, kar se mu zdi tako ljubo. In vedno bolj se ta potreba v njem sprošča, vedno bolj osvobojen je, osvobojen potrebe, da počne karkoli. Vedno bolj se začne le odzivati le na to, kar mu sugerira duša, ta naš pravi intelekt, ki pa ve, kaj je potrebno za nas, da se bomo še bolj približali temu, k čemur nas veleče svetloba.
