... se kaj hitro z lahkoto poda v nek navidezen, izmišljen svet, ki ga kaj lahko odpelje še globlje. A ne kamor koli, temveč v svet še večje domišljije, s katero si ne more kaj dosti pomagati. No, vsaj v svetu, kjer želi resnične odgovore na to, kar se v resničnem svetu dogaja.

Sicer pa, kaj pa je resnica? No, vsekakor ni to nekaj, kar je zelo subjektivno. Vse stvari, ki jih imamo za resnične, veljajo za vse na enak način. In dejstvo, da je nekaj tvoja resnica, tvoj lasten svet, še ne pomeni, da je to, kar imaš v glavi resnično.

V življenju obstajata dva svetova, ta namreč, ki se nahaj v naši glavi, in ta, ki ga zaznavamo z našimi čutili, kot zunanji svet. A zgodba niti ni tako enostavna, kajti stvari, ki jih vidimo v zunanjem svetu, na kaj lahek način prepletemo s tem, kar čutimo, se spominjamo, trpimo, gledamo ipd. v telesu.
In kaj je narobe s tem, boste rekli? No, čisto nič, a dejstvo je, da tudi človek, ki ne pozna poimenovanja barv, npr. modre, ne bo mogel videti modre, pa čeprav ves svet vidi modro. In enako je z vsem drugim, kar vidimo v svoji okolici.

Človek hodi po življenju in pobira v njem mnoge aspekte tega, kar se mu zdi prav in kaj ne. Vse to kar ga obdaja, je neke vrste lepilo. In če se ga dotakne, to lepilo začne učinkovati, ter skozi človeški izraz začne postajati vedno bolj trdno in otipljivo. In to ne samo zase, temveč za človeka samega.

Od takrat naprej, ko se je aktiviralo (lepilo namreč), je začelo skozi svojo noto pridobivati na teži. Lepljivost, ki pa je s težo pridobivala na moči skozi princip gravitacije, pa prinaša v človeško življenje vedno več motnosti. Vse skupaj je podobno hladno stiskanemu testu, ki se pripravi iz masla in moke in vedno bolj ga gnetemo, vedno večje postaja, hkrati s tem pa tudi vedno lažje pridobiva na novi masi. Njegova lepljivost se poveča.

Ni vse zlato, kar se sveti, so rekli starodavni. In tudi tukaj je tako. Ni namreč jasnočuten blagoslovljen z darom zato, da z njim vpliva na druge, ker če to počne, se kaj hitro zaplete v svojo lastno zgodbo. Tisti namreč, kdor ne stoji trdno v svoji energiji, v svojem Jazu, kaj hitro pobere druge.

Vse kar je, vse kar obstaja je zaznavanje sveta. Vse kar imamo v naših čutih, vse kar imamo v našem umu je bilo prej v čutilih, če ne tega sploh nimamo v umu. No, vsaj ne v zavestnem delu, kje čutimo. Ja, čutenje je zavestna funkcija. Vsaj tisto, ki se ga zavedamo, kajti če se ga ne, preprosto ne čutimo.

Uh, kako lepo je biti neodgovoren in ne čutiti. Lepo zapreš svoje čutenje do tega, kar prihaja do nas in v nas in že je tu zabava in veselje. Vendar pa stvari niso tako črno bele kot se to zdi, kajti ne glede na to, da tega ne »čutimo« oz. zavestno zaznavamo, to še ne pomeni, da tega ni. Ne glede na to, kako mi dojemamo svet nekatere stvari enostavno ne morejo izginiti. Podobno kot z barvno slepim človekom, ki ne vidi rdeče in se pelje po cesti, kjer je znak Stop ali zelene in je na semaforju zelena barva.

Vsi mi imamo neko zalogo energije za življenje. To je naša lastna energija. Naša lastna vibracija, ki je unikatna samo nam samim. Vsi drugi imajo malček drugačno, kar se da zaznati, če imamo občutek, da smo prevzeli neke karakteristike, ki niso naše in se ne skladajo s tem kako mi ravnamo. Če smo takrat pozorni se je tudi znotraj nas nekaj spremenilo. Postalo je drugačno.

Biti žrtev v dandanašnjem svet sploh ni tako težko, ko pa je svet nastrojen tako, da dobesedno ljubi žrtve, saj jih tudi ustvarja na vseh nivojih. Vsak od nas je odgovoren za svoja lastna čustva, vendar pa nam nihče ni povedal, da so čustva, ki jih čutimo, da prihajajo od zunaj, da so to čustva drugih in da nimajo nič za opraviti z nami dokler… Dokler se ne zapletemo v njih, jih poslušamo, jim sledimo.