Duša je v svoji naravi skupinska zavest in nima individualnih ambicij ali individualnih interesov in v je nobenem primeru ne zanimajo interesi osebnosti. Duša je tista, ki je naravna. Iniciacija je proces kjer se duhovni človek začne zavedati znotraj osebnosti sebe kot duše, z močmi duše, duševnimi odnosi in namenom duše. V trenutku, ko človek prepozna to, celo v majhnem merilu, je skupinska zavest tista, katere se zaveda.

- Alice A. Bailey & Djwhal Khul, Žarki in iniciacije, 3. del

Iniciacija je prefinjen, težak dosežek in klic za zahtevano disciplino celotne nižje narave in življenja, da se preda v samo zadrževanje in samo odrekanje.

- Alice A. Bailey & Djwhal Khul, Iniciacija, človeška in sončna

Ta razvoj človeškega bitja je le prehod iz enega stanja zavesti v drugega. Je zaporedje širitve rasti sposobnosti zavedanja, ki je sestavljeno s prevladujočimi karakterisitkami Razmišljujočega, ki obstaja znotraj. To je napredovanje od zavesti, ki je polarizirana v osebnosti, nižjem jazu ali telesu v to, ki je polarizirana v višjem jazu, egu ali duši, do polarizacije v Monadi ali Duhu, dokler zavest sčasoma ne postane Božanska. Med tem, ko se človeško bitje razvija, se sposobnost zavedanja širi, najprej onstran omejitev zidov, ki jo omejujejo znotraj nižjih kraljestev narave (mineralov, vegetacije in živali) do treh svetov razvijajoče se osebnosti, do planeta, od kjer naprej igra svojo vlogo, do sistema kjer se planet obrača, dokler dokončno ne pobegne sončnemu sistemu samemu in postane univerzalna.

Enkrat je Buda hodil iz enega mesta v drugo mesto z nekaj svojimi sledilci. To je bilo v začetnih dnevih. Med tem, ko so potovali, so prečkali jezero. Ustavili so se tam in Buda je rekel enemu svojih učiencev: “Žejen sem. Prinesi me nekaj vode iz jezera tam.” Učenec je šel do jezera.

Hindujski svetnik, ki je obiskal reko Ganges, da bi se v njej okopal, je tam našel majhno skupino družinskih članov na njenem bregu, ki je kričala drug na drugega. Smejoč se je obrnil k svojim učencem in vprašal:

"Zakaj ljudje kričijo v jezi drug na drugega?"

Učenci so nekaj časa premišljevali, nakar je eden od njih rekel, "Ker izgubimo našo mirnost, kričimo."

"A zakaj bi moral kričati, ko pa druga oseba stoji prav poleg tebe? Lahko bi mu na enak način tudi rekel, kaj imaš za povedati na nežen način?" je vprašal svetnik.

Najprej pride poslušanje, potem refleksija in na koncu vsega še prevod tega, kar je bilo slišano in o čem se je premišljevalo, prenese v delovanje. Zaradi tega mora posameznik najprej poslušati, tako, da je pozneje sposoben izbrati Vedanto, kirtan ali karkoli drugega v njegovem lastnem načinu.