Enkrat je Buda hodil iz enega mesta v drugo mesto z nekaj svojimi sledilci. To je bilo v začetnih dnevih. Med tem, ko so potovali, so prečkali jezero. Ustavili so se tam in Buda je rekel enemu svojih učiencev: “Žejen sem. Prinesi me nekaj vode iz jezera tam.” Učenec je šel do jezera.

Ko je prišel do njega, je opazil prav v pravem trenutku, da je začel prečkati jezero vol. Kot rezultat je bila voda zelo prepojena z blatom, zelo premešana. Učenec je pomislil: “Kako lahko dam to blatno vodo za piti Budi!” Torej se je vrnil nazaj in rekel Budi, “Voda v jezeru je zelo blatna. Mislim, da ni primerna za piti.” Po približno pol ure je Buda ponovno ponovil in poslal istega učenca, da gre nazaj do jezera in mu prinese nekaj vode za piti. Učenec je ubogljivo šel nazaj do jezera. Tudi tokrat je odkril, da je jezero blatno. Vrnil se je in obvestil Budo o enakem stanju.

Čez nekaj časa je Buda ponovno zaprosil istega učenca, da se vrne do jezera. Učenec je dosegel jezero in odkril, da je jezero popolnoma čisto in jasno, voda v njem pa je čista. Blato se je poleglo in voda zgoraj je izgledala, kot da je primerna za piti. Zbral je torej nekaj vode v lončeno posodo in jo odnesel k Budi. Buda je pogledal vodo in potem navzgor učenca in rekel: “Vidiš kaj si naredil, da se voda očisti. Dovolil si ji biti... in blato se je poleglo samo od sebe - in dodil si čisto vodo. Tvoj um je kot to! Ko je vznemirjen, mu le dovoli biti. Daj mu malo časa. Polegel se bo sam od sebe. Ni ti potrebno vložiti nobenega napora, da bi ga pomiril. Zgodilo se bo samo. V to ni treba vlagati nobenega napora.”