Hindujski svetnik, ki je obiskal reko Ganges, da bi se v njej okopal, je tam našel majhno skupino družinskih članov na njenem bregu, ki je kričala drug na drugega. Smejoč se je obrnil k svojim učencem in vprašal:

"Zakaj ljudje kričijo v jezi drug na drugega?"

Učenci so nekaj časa premišljevali, nakar je eden od njih rekel, "Ker izgubimo našo mirnost, kričimo."

"A zakaj bi moral kričati, ko pa druga oseba stoji prav poleg tebe? Lahko bi mu na enak način tudi rekel, kaj imaš za povedati na nežen način?" je vprašal svetnik.

Učenci so podali nekaj drugih odgovorov, vendar pa noben ni zadovoljil drugih učencev."

Končno je svetnik razložil:

"Ko sta dva človeka jezna drug na drugega, se njuni srci zelo oddaljita. Da bi pokrila razdaljo morata kričati, da bi bila zmožna slišati drug drugega. Bolj postajajo jezni, močneje se bosta morala dreti, da slišita drug drugega, da pokrijeta veliko razdaljo.

Kaj se zgodi, ko se dva človeka zaljubita? Ne kričita drug na drugega, temveč govorita nežno, ker sta njuni srci zelo blizu. Razdalja med njima bodisi ne obstaja ali je zelo majhna."

Svetnik je nadaljeval, "Ko ljubita drug drugega še bolj, kaj se zgodi? Ne govorita, le šepetata in se v svoji ljubezni zbližata še bolj drug k drugemu. Končno jima niti ni več potrebno šepetati, le opazujeta drug drugega in to je vse. Tako blizu sta dva človeka, ko ljubita drug drugega."

Pogledal je učence in rekel:

 

"Torej, ko se prepirate, ne dovolite, da se vaša srca oddaljijo. Ne izgovorite besed, ki vaju oddaljujejo še bolj, drugače bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne bosta naša poti nazaj."