Vsak človek se je rodil z njimi, čisto vsak. Vprašanje le je, v kolikor jih plemeniti. Ne, in tu ni govora o darovih, ki napenjajo mišice, razvijajo miselne procese ipd., če so ti namenjeni le izgradnji mišic ali generiranju novih in novih miselnih vzrocev in misli samih. Ne, govorim o razvoju tega, kar poganja našo fiziologijo, naše misli, čustva, hrepenenje.

Veste, tudi hrepenenje o nekod pride. In včasih je povezano s hlastanjem za materialnim, za mislimi, čustvi, po hrani ipd. Tudi njegov izvor je v nematerialnem, čeprav se nam na prvi pogled zdi, da je v naših telesih prisotno le zaradi kompleksnih fizioloških procesov in medsebojnih reakcij molekul. A temu ni čisto tako.

Človeško življenje je idealno, saj posedujemo telo, skozi naše telo pa tudi deluje Duh. Duša je seveda bolj očitna, čim manj se enačimo s tem, kar čutimo v telesu, kajti bolj se enačimo s tem, kar zaznavamo kot svojo resničnost, bolj se oddaljujemo od tega, kar resničnost je.

Resničnost ni nikoli tista, za katero bi lahko rekel, da je ta ali ona, ker v trenutku, ko jo poimenuješ tako ali drugače, je več ni, saj je to že nekaj, kar je bilo. In način dojemanja, kako ljudje dojemamo svet, je idealen, saj nas za trenutek, ko premišljujemo o tem, kar naj bi bilo sedaj, premakne v preteklost.

Smo duhovne enetitete, ki prihajajo iz sveta Duha. Naš rojstni kraj je luč. Iz luči smo prišli in v luč se vračamo. Edina razlika je le-to, da medtem opravimo še neko delo. In to delo je okarakterizirano z rastjo.

Rast je vedno posledica razvoja in če pri razvoju ne pride do rasti, je le-ta brezpredmeten. Potrebno je nekaj zamenjati, spremeniti. Obrniti se v drugo stran. Opustiti nedelujoče, zavreči nepotrebno in začeti znova, začeti s tistim, kar nam daje upanje na novo, boljše. In če se zadeve znova izcimijo kot neveljavne, nedelujoče, je potrebno začeti znova in znova in znova. Vse dokler ne pridemo do konca poti, ki je.... ponovno luč seveda.

Človek hodi po življenju in pobira v njem mnoge aspekte tega, kar se mu zdi prav in kaj ne. Vse to kar ga obdaja, je neke vrste lepilo. In če se ga dotakne, to lepilo začne učinkovati, ter skozi človeški izraz začne postajati vedno bolj trdno in otipljivo. In to ne samo zase, temveč za človeka samega.

Od takrat naprej, ko se je aktiviralo (lepilo namreč), je začelo skozi svojo noto pridobivati na teži. Lepljivost, ki pa je s težo pridobivala na moči skozi princip gravitacije, pa prinaša v človeško življenje vedno več motnosti. Vse skupaj je podobno hladno stiskanemu testu, ki se pripravi iz masla in moke in vedno bolj ga gnetemo, vedno večje postaja, hkrati s tem pa tudi vedno lažje pridobiva na novi masi. Njegova lepljivost se poveča.

Vse kar živimo v našem življenju je izpostavljeno preobrazbi. Ko človek vdihne se kisik v plučih spremeni v energijo, ko odrašča, se preobražajo njegovi načini in pogled na svet, ko hodi po življenju, ga življenje spre- minja. Vse kar je, je torej preobrazba. In kako zavestno živeti svojo lastno preobrazbo?

Ste opazili, da pri vsakem nekaj dobimo, ko se pogovarjamo z njim? No, včasih so to le čustva, drugič misli, tretljič počutje, četrtič občutki... Pa ste že kda pomislili, kaj se v resnici dogaja?

Ko človek takole hodi po življenju, se bolj malo krat vpraša kaj živi, predvsem pa zakaj in čemu. No, naučeni smo bili, skozi navade naših prednikov in okolice, da se odzivamo kakor pač se. Nekatere stvari so za nas običajne in jih sprejemamo, druge spet ne. Kot na primer, je na Tajskem prdenje na javnem prostoru čisto običajno in znak dobre hrane, pri nas pa je to nekaj drugega.