Vir slike

Narava je prava, a ste že kdaj slišali za to reklo? No, pa je. In to ne samo tista zunaj nas, temveč tudi ta, znotraj nas. Mi vsi smo namreč iz narave, vsi smo njen del. In prav tako, kot je narava v ravnovesju, bi moral biti tudi človek, da bi lahko živel mirno, izpolnjujoče življenje. A tu nastopi ena težava. Človek ima namreč um.

Vse kar obstaja je kracija velikega uma univerzuma, vse. A bolj postaja univerzum majhen, in v človeku je dobesedno mahen univerzum, bolj se začne univerzalni um, tisti, ki je celoten in obsega čisto vse, krhati. Z vsako inteligentno kreacijo, ki ima kao lastno voljo, postaja um bolj razdrobljen.

Njegovi fragmenti so razdeljeni glede na to, s čimer se ukvaraja. Um človeka se ukvarja z materialno-duhovnim svetom, ki pa je zelo pomešan in skozi svoj obstoj človek poizkuša doumeti kdo je on sam in kakšna je njegova narava. Tisti na malo višjem nivoju razumevanja, tudi v duhovnem svetu, čeprav tudi ne, pa vidijo malček več. A tukaj se ne gre za razglabljanje o čustvih in intelektualnih umotvorih. Ne gre se za dojemanje tega iz česar je pravzaprav ustvarjan obstoj.

Vir slike

Vsak izmed nas je iz duhovnega sveta, iz duhovne energije. Vse kar nastaja, prihaja od tam. In tako tudi zgostitve, tisto, kar v našem telesu povzroča neravnovesja, neharmoničnosti in nedelovanja. Zaradi zgostitev zbolimo, se obnašamo na določen način, gubimo občutek za sebe...

A obstaja tudi drugačno, idealno stanje. To je stanje sprostitve, sproščenoti, osvoboditve, torej nasprotno stanje. In vsak človek ima dve stanji, sproščenost in zgoščenost, saj drugače ne bi deloval. Njegov organizem bi se namreč ob preveliki zgoščenosti sesuval sam vase, trpel bi, prežemale pa bi ga bolečine in stiske, ki bi mu odvačale pozornost od tega, kar je pomembno v tistem trenutku.

Če pa je človek preveč sproščen, pa to tudi ni ok. V tem primeru, bi gubil stik z resničnostjo, ne bi bil popolnoma prisoten v prostoru, njegovo bitje pa bi prinašalo skozi svoj izraz spet, bolezensko stanje. A tokrat ne zgoščenosti, zlivanja v sebe, temveč sproščenosti, pomanjkanja odgovornosti za to kar se dogaja v trenutku.

Vir slike

Vsi govorimo o polju, vendar vsak na malo drugačen način. Nekdo ga vidi kot skledo, drug spet kot življenje, tretjemu pomeni spet odnos. Vse o čem govorimo je polje in to, kako z njim komuniciramo, to nam da nazaj. Seveda ne v taki obliki, kot to pričakujemo. Njegova komunikacije je dosti globlja.
Ko hodimo po cesti življenja, nam življenje daje nazaj to kar potrebujemo. Kaj pa je življenje? No, življenje ni nič drugega kot morfogenska oblika polja, ki se prilagaja. A čemu? Prilagaja se našim namenom, našim mislim, čustvom, skratka nam. Kako torej, da o tem nič ne vemo?
Razlog verjetno tiči v tem, da se z njim pogovarjamo na način, da želimo neke njegove dele, ne pa spoznanje o njem samem. Zanima nas estetika, zanima na medicina, denar, revščina, moč, a ko pogledamo na polje iz globane perspektive, pa o njem ne vemo praktično ničesar. Razen tega, da nas vse obdaja, da smo tudi mi iz njega in da nam daje to, kar potrebuejmo.

Vir slike

Kdo sploh smo? Vsi vemo, da nismo samo telo, vsi čutimo, da je nekaj več. Eni bolj, drugi manj. A čisto vsi se zavedamo iskre življenja, ki se je ne da opisati objektivno. Le-ta je v vsakem od nas drugačna, a še vedno vsi zanznavamo lastnost biti živ na enak način, saj z veliko preciznostjo lahko določimo, kaj za nas pomeni biti živ. In vsi se strinjamo. Živo je ‘tisto’, kar je pač živo.

To živo se v mnogih tradicijah pomenuje na različne načine. Nekateri temu pravijo narava, nekateri polje, nekateri preprosto kot ‘TO’, nekateri pa zaradi poenostavitve, da bi pač ‘TO’ lahko dojeli vsi, preprosto poimenujejo to kot Boga. Vendar pa, če malo pomislimo, vsi ti izrazi opisujejo enak pojav, opisujejo življenje samo.

In kaj pravzaprav je to polje, o katerem vsi govorijo, a je o njem pravzaprav znanega tako malo, razen seveda tega, da se ga da opisati kot nekaj živega? To polje je sestavni del vsega, ki ima pač lastnosti, ki jih naši možgani dojemajo kot nekaj živega, in tudi je živo, saj nam daje občutek živega.

Vir slike

V življenju se je zelo pomebno uskladiti z globalno kolektivno in individualno/kolektvino zavestjo duše, saj le tako lahko vemo kdo smo, od kod prihajamo, kaj so naše prave in resnične korenine in kam smo namenjeni. Če se človek ne zaveda katerega koli od tega, je malček izgubljen in tava, saj mu ni čisto jasno kaj se v bistvu dogaja z njim in s svetom okoli njega.

Vsak od nas je namreč del kolektivne zavesti, a od pogleda nase in na naše življenje je odvisno, kako bomo dojemali sebe. In če nam je globalni pogled tujka, živimo ujeti v telesih, v katerih se nahajamo in hočemo odkriti zakaj smo tu in kaj počnemo. A ta zgodba je včasih zelo komplicirana.

Vir slike

Človeško telo je skupek celic, živčevja in organov, ki se odziva na človeško naravo. Če je človek žalosten, to pomeni, da je njegova narava žalostna in da hoče izraziti skozo svojo žalost neko človeško lastnost. Ko se človeške celice odzovejo na žalost, ki struja skozi človeško naravo, telo odreagira žalostno, je otopelo, poklapano. Vse kar struja skozi človeško naravo, se želi samo izraziti, hoče postati vidno očem in človeški zaznavi. In telo ne čaka na primeren odziv, temveč se le odzove, odzove se v skladu s tem, kako je naučeno, da se naj odzove. Če pa ga blokiramo, blokiramo namreč to, kar se hoče izraziti, pa si ustvarjamo blokade, ki postajajo večje, bolj kot blokiramo odziv telesa na človeško naravo.

Ena taka blokada je, ko telo želi jokati in se stisnemo, zaustavimo in ne jokamo, ali pa, ko smo jezni, da ne odreagiramo jezno, ipd. A vednioni primerno odreagirati v vsej polni sili izraza. Ne, tudi sila, ki se želi izraziti skozi naše telo je v ravnovesju. Že Buda je učil o srednji poti, o poti, po kateri se človek izraža v skladu s svojo vrojeno naravo.