Mi, ljudje oddajamo čustva, ki smo js jih naučili ustvarjati v svojem življenju. Če je nekdo večino časa v življenju žalosten je to zato, ker je tako dobro treniral izražanje žalosti na zavestnem nivoju, da mu je to prešlo v navado. Ker je večino časa počel v svojem življenju le stvari, ki so ga žalostile, je tudi večino časa vadil ustvarjanje tega čustva. A ko je to počel, je zanemaril ustvarjanje drugih čustev. In to je počel tako dolgo, da je sploh pozabil, da tista obstajajo oz. kako sploh izgledajo. Če pa jih že ni pozabil, pa je pozabil kako jih učinkovito ustvarjati, saj sedaj očitno učinkovito ustvarja čustva žalosti. In pri drugih čustvih je zelo podobno.

Osebnost je vedno tista, ki želi uveljaviti svoje, ko je človek ujet v svet dvojnosti in ga mamijo zunanji dražljaji. Njegovo čutenje je usmerjeno od zunaj navznoter in tudi od tu reagira. Zunanji dražljaji zbudijo znotraj njegovega telesa odziv, ki se potem na takšen ali drugačen način izrazi v zunanjem svetu.

Notranja bit ni nek abstrakten pojem, je ravno tako resnična kot zunanja. Razlika je le v tem, da je zunanja otipljiva in jo vidimo ter delno lahko tudi primemo, dočim pa je pri notranji vse enako, le da je ne moremo prijeti, definitivno pa jo zaznavamo kot del našega zunanjega izraza v svetu. Zelo pride do izraza, ko počnemo stvari, ki nas radostijo in veselijo.

Partnerstvo je podpiranje sebe pri izražanju svojega najvišjega potenciala oz. podpiranje pri prenosu svoje dušne energije v ta fizični svet. V svetu dvojnosti je dosti lažje videti v drugem to, kar se nahaja v tebi in skozi njegov izraz in tvojo svobodno voljo prepoznati svojo pravo resnico, ki je za vsakega od nas popolnoma naša lastna. Odnosi na splošno so pravo darilo življenja, ki nam pomagajo in nas podpirajo pri razkrivanju naše lastne individualnosti.