Mi, ljudje oddajamo čustva, ki smo js jih naučili ustvarjati v svojem življenju. Če je nekdo večino časa v življenju žalosten je to zato, ker je tako dobro treniral izražanje žalosti na zavestnem nivoju, da mu je to prešlo v navado. Ker je večino časa počel v svojem življenju le stvari, ki so ga žalostile, je tudi večino časa vadil ustvarjanje tega čustva. A ko je to počel, je zanemaril ustvarjanje drugih čustev. In to je počel tako dolgo, da je sploh pozabil, da tista obstajajo oz. kako sploh izgledajo. Če pa jih že ni pozabil, pa je pozabil kako jih učinkovito ustvarjati, saj sedaj očitno učinkovito ustvarja čustva žalosti. In pri drugih čustvih je zelo podobno.
Vsak od nas se je rodil v okoliščine, ki mu pomagajo izuriti se v izražanju čustva, ki mu doprinese k ozavestitvi nečesa, kar v življenju potrebuje. Največkrat je to tisto, kar je popolno nasprotje teh čustev, ki jih je tako neumorno skozi svoje življenje treniral. In tukaj ne govorim o zunanjem svetu, kaj rabi v zunanjem svetu, da bo čutil v svojem telesu to čustvo, ki bi ga naj, temveč o tem kaj naj bi storil znotraj sebe, da bi začel čutiti želeno čustvo.
Vsa čustva so enakovredna in vsa služijo nečemu, le mi, ljudje smo se jih naučili zlagati v razrede. Za nas so nekatera dobra, nekatera spet ne ali povejmo bolj učeno, negativna oz. pozitivna. A ta zgodba ni ravno takšna. Vsa čustva so namreč dobra in so tu, da nam pomagajo rasti.
In tu ne govorim o zunanji rasti, o znanju, o moči, o uživanju. Ne, tu govorim o razvoju naših centrov kreacije skozi katere ustvarjamo svojo resničnost. Če namreč pogledamo malo širše so ravno čustva tista, ki nam omogočajo, da nekatere stvari vidimo kot vesele, druge pa žalostne in nekatere spet kot visoke, druge pa majhne ali pa… Stvari in zunanji svet na splošno pač zaznavamo skozi naša čutila, ki nam govorijo kako se nam nekaj predstavi.
Da prav ste prebrali, kako se nam predstavi. Vse kar zaznavamo se nam namreč predstavi in predstavi se nam na točno takšen način na katerega to želi, da ga/njo vidimo. To kar vidimo, tega pravzaprav ni tam. No vsaj ne takega, kot to mi zaznavamo oz. mislimo o tem, da je. To kar je zunaj nas, le tam je, brez barv, brez lastnosti. Vidimo pa to ravno takšno kot se nam predstavi.
Torej če želimo, da se nam nekaj predstavi v prijazni luči, ga prijazno zaprosimo, da se nam tako tudi predstavi. To pomeni npr. pri ljudeh, da smo prijazni, ko jih nagovorimo. A temu ni vedno tako, mislim na odziv, ki pa je seveda odvisen še od nečesa drugega. Od podzavesti namreč. A ne od njihove, temveč naše. Mi oddajamo ne samo zavestne želje kako naj se nam nekdo ali nekaj predstavi, temveč oddajamo tudi podzavestne. A za te največkrat ne vemo, da so tam, kajšele, da bi vedeli, kakšne so.
Nekdo je lahko še ne vem kako prijazen do druge osebe skozi svoj pogled in površinske misli, a če mu pošilja na nezavednem delu signal, da to kar vidi ni to kar si želi, bo dobil neprijazen odziv. Točno zrcalno podobo sebe torej.
Če torej želimo v svoja življenja spustiti tisto kar si želimo je dobro, da se naučimo ustvarjati čustva, ki bodo tudi te stvari vabile. A tu se zgodba nekolikanj zaplete, saj so tisti deli nas, ki so zadolženi za ustvarjanje čustev, ki bi k nam vabile situacije in dogodke, ki bi nam kazali nazaj ravno to, kar si naša zavest želi, malo zakrneli. Edina prava pot tukaj je, da te centre aktiviramo nazaj, da začnejo ponovno oddajati tisto čustvo, za katerega želimo, da nam ga okolje pokaže nazaj, saj bomo s tem, ko ga bomo izrazili, tudi povabili, da se nam naj stvari ali dogodki tako predstavijo v naši zavesti.
In kako to storiti? No poti je več, a ena od možnosti je tudi ta, da se človek začne soočati s tem česar ne želi, da bo sploh prepoznal to česar si ne želi in potem enostavno začeti početi isto, kot smo že počeli kot majhni otroci. Trenirati torej. Trenirati, trenirati in trenirati. In še enkrat trenirati. In to početi tako dolgo, dokler ne bomo obvladali. Sicer pa to že tako ali tako počnemo, a ne?
