Osebnost je vedno tista, ki želi uveljaviti svoje, ko je človek ujet v svet dvojnosti in ga mamijo zunanji dražljaji. Njegovo čutenje je usmerjeno od zunaj navznoter in tudi od tu reagira. Zunanji dražljaji zbudijo znotraj njegovega telesa odziv, ki se potem na takšen ali drugačen način izrazi v zunanjem svetu.

Vendar pa je ta odziv pogojen, saj je odvisen od tistega kar prihaja od zunaj. Tak način zaznave ga mnogokrat pelje po reakcijah, ki mu niso ravno pogodi, saj notranje bitje čuti to, kar se dogaja v zunanjih plasteh in se tudi na to odziva. Vedno, ko je reakcija na zunanji plasti takšna, da ni ljubeča, sočutna ipd., takrat vedno notranje bitje doda nekaj v naše celice in v našo osebnost. In to je točno takšen zapis, kot smo ga ustvarili z zunanjim izrazom.

Naša osebnost je sestavljena iz naše fiziologije, čustev in mentala oz. iz energetskih teles, ki sestavljajo ona prejšnja. Znotraj njih so raznorazni energetski skupki, ki nam pomagajo, ki pomagajo naši duši, da gre skozi življenjske izkušnje, ki jih potrebuje, da bi se zavest osebnosti razširila in spoznala, da je pravzaprav tudi sama del kvantnega polja, ki prežema vse, da je del ti. Boga.

Z vsakim novim spoznanjem zavest osebnosti spoznava svojo veličino. Včasih mora za ta spoznanja narediti določene ponovitve, a nenazadnje le prepozna, da je to s čimer se ukvarja v zunanjem svet le tisto, kar jo pelje navznoter, v notranje telo oz. resnico. Z vsemi temi spoznanji pa začnejo tudi odpadati razni skupki energije v obliki zgostitev, misli, čustev, kar ji omogoča izkušanje novega nivoja zavesti na nov način. Hkrati pa ves proces sprostitve zakrčenih energij v telesu prinaša novo perspektivo in pogled na življenje.

Bolj se človek oddaljuje od materialnosti, bolj se približuje svoji notranji biti, resničnosti, ki je resnična, saj je tista, ki nagovarja telo od zunaj le tista, ki mu pomaga in ga podpira pri tem, da bi spoznalo, kje leži prava resnica. Medtem, ko se bolj približuje notranjosti, čutenju sebe, pa se hkrati vedno bolj staplja s tem, kar je notranja bit.

Tisto, kar je bilo zunaj in je preprečevalo čutenje notranjosti odpada, hkrati pa se to kar je zunaj, osebnost torej, vedno bolj staplja in komunicira s tem kar je znotraj, z notranjo bitjo. Hkrati z odpadanjem pa se tudi spreminja zunanji izraz osebnosti oz. karakterne lastnosti človeka, saj s tem, ko vedno bolj čuti in zaznava svojo notranjo bit tudi vedno bolj počne stvari, ki podpirajo odnos med zunanjim in notranjim svetom. Vedno bolj začne slediti…