Notranja bit ni nek abstrakten pojem, je ravno tako resnična kot zunanja. Razlika je le v tem, da je zunanja otipljiva in jo vidimo ter delno lahko tudi primemo, dočim pa je pri notranji vse enako, le da je ne moremo prijeti, definitivno pa jo zaznavamo kot del našega zunanjega izraza v svetu. Zelo pride do izraza, ko počnemo stvari, ki nas radostijo in veselijo.

Vsak od nas je že bral dobro knjigo, gledal dober film, opazoval otroka, partnerja ipd. z občutki, ki jih ne more opisati. Ravno to, kar smo čutili takrat je zametek čutenja tega, kar je naša notranja bit.

Vse kar nas obdaja je namreč naša notranja bit, vendar pa se določenih delov notranje biti zavedamo kot, da bi bili zunanji. Na ta način postaja notranja bit otipljivejša in bolj domača, hkrati pa nas skozi svoj izraz vabi, da se še bolj poglobimo vanjo. Z vsakim novim spoznanjem namreč lahko vidimo in začutimo, da je pod tem kar zaznavamo kot zunanji svet še nekaj več. A dokler ne bomo s popolnostjo prepričani, da obstaja, se nam botudi na tak način razkrivala, postopoma.

Notranja bit bo ne glede na vse naše pripetije, ki so bodisi v nasprotju z njeno ljubečo naravo do vsega kar je, bodisi se z njo skladajo, potrpežljivo čakala dokler ne bomo pripravljeni, da vstopimo v nov svet zaznave. In ko se bo to zgodilo se bo tudi spremenil naš zunanji svet, kjer ustvarjamo svoje zunanje stvaritve skozi svoj zunanji izraz in osebnost.