Vir slike

Naš um je nekaj, kar biva onstran naše telesne fiziologije. Vsi ga zaznavamo, vsi komuniciramo z njim, pa tudi on na neki ravni komunicira z nami.

Zakaj na neki ravni?

No, um je sam po sebi neaktiven, je le skupek misli, čustev, občutkov, zaznav. idej. Sam po sebi ne počne ničesar. Ko pa se v naš um vcepi še intelekt, ki se nahaja na višjem nivoju kognicije, pa postane um živ, s svojo živahnostjo pa se znotraj njega začne dogajanje, saj je intelekt tista komponenta, ki omogoča, da pride med mislimi, čustvi, občutki, idejami do interakcije.

Seveda se k temu doda še višji aspek razširjenega uma, torej budhi oz. aspekt vzroka in posledice in um postane še bolj živahen, vse skupaj pa je podprto z visoko zavestjo.

Um je le aspekt visoke zavesti in pravzaprav nima svoje zavestne zaznave. Ko pa ga skozi ves zgoraj opisani potek poživlja višja zavest, pa tudi um postane živ. In ko se dotakne možganov, ko pridejo iz nematerialnega aspekta uma v materialni del možganov informacije iz uma, so le-te toliko žive oz. toliko živo čutimo to, kar je prišlo iz uma, koliko dovolimo, da pride skozi visoka zavest.

Um torej ni del naše fizične zaznave, ko je samostojen, ko mu je vseeno za telo, saj lahko v meditaciji kaj hitro opazimo, da telo izgine in je naš fokus na nematerialnem. To pa se tudi zgodi pri raznih terapijah, delavnicah, coachingih ipd.

Vir slike

Vibracije morajo biti na istem nivoju kot um, saj jih um zaznava, kajti če jih ne bi bilo na istem niovju kot umska zaznava, jih um ne bi zaznaval. Je pa čisto druga stvar kaj je to, kar skozi vibracije prihaja. Vendar tudi to, kar prihaja skozi vibracije mora biti na nivoju uma, kajti, če ne bi bilo na nivoju uma, jih ta ne bi zaznaval. Kar pa je razlika, je to, da prihaja skozi samo takrat, ko so vibracije mehke, isto kot zemlja, ko je mehka dovoli, da skozi pronica voda. In bolj so prosojne, bolj pronica skozi.

Če pa niso prosojne, torej so kompaktne, goste, pa ne dovoljujejo ničemur, da prihaja skozi oz. le-to prihaja skozi le v tolikšni meri, kolikor ta prosojnost, krhkost, nesprijetost, to omogoča. Bolj so torej vibracije krhke, nesprijete, prosojne, več pride skozi tega, kar se za njimi skriva, podobno, kot če v očalih ni stekla, je prozorno ali pa je barvno, črno.

Vir slike

Globoka država je um, če je duša velika narava, a se strinjate? Vsekakor mora biti tako. Pa ne samo tako, tudi razpravljanje o globoki državi je um, kajti duša ne more razpravljati, ji je vseeno. Le-ta le obstaja. Obstaja in se razvija v nekaj več, kar globoka država ni.

Je pa um tisti, ki presega globoko državo, predvsem v sebi, v telesu, v mislih, občutkih ipd. Kajti um ej kralj vsega tega, kar čuti telo, kar razmišlja um , kar čuti, česar se veseli. In če želimo iti preko globoke države, moramo iti preko uma, torej preko misli, občutkov, idej, konceptov. A je težko.

Težko je iti preko globoke države v sebi, ker je ta globoka država zelo vsajena v naše bitje.

Vir slike

Zanimivo je, da se nekdo tega sat-chit-ananda zaveda, vendar ta ni objekt, kot so objekti v zavesti vsi drugi, ki jih ta, ki se tega zaveda zaznava. To je le nekaj kar obstaja znotraj zavedanja, ki je statično, kar pa ni statično pa je prav ta obstoj-zavest-radost.

Obstoj-zavet-radost se spreminja, nenehno, v skladu s tem, kako se razvija, obstaja, izraža ipd. ta, ki to doživlja, torej bitje v obstoju, ki ima zavest, takšno ali drugačno. DA, tudi zavest se lahko razvija, vendar le v okviru zavedanja, saj se je nekdo mora zavedati, in da bi se je lahko zavedal, mora obstajati pred zavestjo.

Zavest je nekaj izredno zanimivega, prav tako obstoj, in radost. Vse tri se spreminjajo tako dolgo, dokler ne pridejo do najvišjega zavedanja samih sebe. In to je, ko prepoznajo same sebe.

Vir slike

Ljudje marsikaj vidimo na tem svetu. Nekateri to, drugi ono, a še vedno, tega se zavedamo, kar za večino živali ne moremo reči. Zavedati se sebe pomeni, zavedati se tega, kar sem, kar počnem, kar gledam, kar doživljam, pa vendar. Samo zavedanje je zelo enostavno, saj se vsi zavedamo nečesa. Če drugega ne, tega, da gremo dopoldne med malico na cigaret ali kavo. In ta izkušnja, jaz grem, je vedno prisotna.

Zavedati se sebe pomeni, da smo zavestni občutka Jaz sem, torej tistega občutka, ko naredi naš osebni svet živ. Vsaj od nas se zaveda, da je živ, da diha, da mu dela srce, pa pljuča. Neodvisno od fokusa, kajti če fokus damo na nekaj drugega, bo naše srce še vedno bilo, le zavedali se tega ne bomo tako močno.

Za to, da obstajamo ni nikoli potrebno imeti fokusa. To je samoumevno. Preprosto ves čas vemo, da smo. Naša pozornost je lahko kjerkoli, pa še vedno smo. Zelo težko je tukaj govoriti o tem, da se zavedamo, da smo, saj so na tem občutku vse druge misli in občutki, ki ga zamegljujejo. Kako torej priti do izvirnega občutka sebe?

Vir slike

V življenju smo zelo naučeni, da gledamo objekte zavesti. Zato se z njimi ukvarjamo, z njimi žongliramo, manipuliramo. Zelo malo se nas ukvarja z ozadjem teh objektov, torej tistim, kar je za njimi.

Seveda, saj smo vajeni, da čutimo čustva. Vajeni smo da mislimo misli. A to ni vse. To so le objekti, ki se pojavljajo v zavesti, niso zavest sama. Zavest je tista, ki zrcali v sebi vse te aktivnosti in se na njih odziva.

Ni vse tako, kot izgleda. Mnogo jih govori o zavesti, a dejansko le opisujejo objekte zavesti, ne pa zavesti. Zavest ni objekt, vsaj ne klasičen, ker če bi bila, bi izginila tudi, ko bi izginil objekt, torej čustvo, misel, spomin ipd.