Vir slike

Vsak človek ima svoje Polje, prav tako, kot ima vsak človek svojo kožo. Ta fizična oz. subtilna meja nas ščiti pred kontaminacijo iz okolja. In če je katerakoli raven predrta, smo izpostavljeni vplivom, ki v nas prodirajo iz okolja.

Kaj pa sploh je naša meja in kako se jo čuti?

Mnogi svojo mejo zaznavamo, na nematerialnem nivoju, ko jo nekdo prečka oz. ko nekoga odrinemo. Sicer pa je ravno to funkcija meje. A na fizičnem nivoju je to dosti bolj preprosto, saj jo tam zaznavamo, lahko jo otipamo. In če je predrta, nas boli, krvavimo.

Na nematerialnem nivoju je precej podobno. Vsakega od nas obdaja nematerialno polje, ki je lahko gostejše ali redkejše. Okoli nekaterih ljudi zaznamo toploto, čustva, okoli nekateri ne. In to je že nek nivo meje, njihove meje.

Ko športniki gredo teč, se okoli njih včasih začuti toplota, pri spolnosti se včasih čuti lahkotnost, veselost, neobremenjenost, ko prečkamo meje države, lahko včasih začutimo spremembo. Vse to so meje, meje drugih, ki jih zaznavamo. S tem pa, ko čutimo meje drugih, pa tudi bolj čutimo svoje meje.

Vir slike

A začutite kak kraj, človeka? Pa mislite, da bo njegova dobra ali slaba vibracija, ki jo zaznavate vplival na vas? Uh, je negativen, zategnjen, pozitiven… 

Vse česar se dotaknemo vpliva na nas. Pa se je potrebno dotakniti?

Ne govorim o fizičnem dotiku, čeprav tudi, a v trenutku, ko se nečesa dotaknemo, obstaja velika verjetnost… da se bomo začeli zapletati.

Je že res, da to nekaj, čutimo na nematerialnem nivoju in je zelo čudna fraza »dotakniti se«, vendar se. Tudi to, kar čutimo na nematerialnem nivoju je namreč nekaj v čutenju in v trenutku, ko je v čutenju, je v naši zaznavi, ali pa obratno.

Vseeno je, kje je prav, kar pa je važno, pa je to, da v trenutku, ko se to dvoje začne mešati, postane še bolj otipljivo in ustvarja privlak. Da vleče drugo k drugemu in v trenutku, ko se to zgodi, no, naučeno smo, da gremo, vsaj notranje k tistemu, kar se nahaja znotraj.

Vse od nas so učili, kako se približati tistemu, kar je za nas domače in ko se začnemo v nekaj zapletati, no, prav to začne postajati domače. In bolj se zapletamo, bolj opazujemo to, kar smo zaznali ali občutili, bolj nam je domače.

Vir slike

Dostikrat gremo na delavnico, ker nam je nekdo všeč, a ga ne čutimo, a ne? Ali pa gre zato, ker gre kolegica, kolega, da bo bolj udobno ali pa fensi? Več izkušenj, znanja? A ob tem pozabljamo, da mogoče energija, ki se bo tam kuhala, morda sploh ni za nas, no, vsaj ne v trenutku, ko gremo na delavnico…

Verjetno nas je že veliko od nas padlo v zanko, kjer nismo od delavnice imeli dobesedno čisto nič, razen nekega umskega znanja. Ali pa nekaj, kar nas je potem spremljalo skozi življenje, pa čeprav sploh nismo vedeli če to rabimo ali ne.

Dosti bi se dalo o tem napisati, a če obiskujemo takšne delavnice, smo zelo verjetno lahko izpostavljeni gaslightingu. A ne toliko od onega zunaj. Oni zunaj, ta, ki vodi delavnico, on je samo to kar je in uči samo to, kar uči.

Vir slike

Čuvaji ognja so tisti, ki skrbijo, da le-ta ne ugasne. V nobenem primeru. Vaš notranji ogenj je iskra kreacije, iskra, ki vas poganja, razen biološkega sistema seveda. In če je ni, ste samo odzivni mehanizem za to, kar vam govori materialni svet, da lahko počnete oz. kaj ste.

Notranji ogenj je Ogenj duše, to ni nekaj kar je rezervirano samo za nekatere »z dušo«. Vsi jo imamo. Naša duša je temelj duhovne evolucije. Če nas prepričujejo, da je nimamo ali nam zamegljujejo pogled nanjo, potem pa njen ogenj lahko kaj hitro zamre.

Zakaj torej častiti nek zunanji ogenj, da bi nas le-ta spominjal na našega notranjega, če se spominjamo samo tega, ki sveti znotraj nas? No, razlogi so različni zakaj.

Svojemu ognju se zelo hitro lahko odpovemo, če dajemo preveliko vrednost ognju nekoga drugega. Med tem namreč, ko preveč zremo oziroma smo preveč prilepljeni na ogenj, ki je nekje tam zunaj, se naš ugasne in pot nazaj, je dokaj klavrna.

Vir slike

Gasligting se začne pri človeku samem. Tako zelo smo naučeni ,da pazimo, da nas nekaj ne prizadene, da nenehno čekiramo, preverjamo, če se v okolici nahaja karkoli škodljivega, kar bi lahko učinkovalo na nas. In med tem, ko to počnemo, no seveda, se začnemo informirat in tem, o čem premišljujemo.

Gaslighting je sociološki fenomen, a pozabljamo, da temelji na zakonu privlačnosti. O tem namreč, o čem premišljujemo, tako zavestno, kot podzavestno, to namreč privlačimo .Ne gre se namreč za to, da nas nekdo želi podjarmiti, temveč bolj o tem, kar se moramo naučiti. In tu ne govorim o mentalnih akcijah.

Če govorimo o poizkusu manipulacije, ki je vsekakor oblika gaslightinga, govorimo o mentalnem poneumljanju. A pri duhovnem gaslihtingu, se pravzaprav ne gre za onega zunanjega. Pri njem enostavno prestopimo okvire sociološkega poneumljanja.

Vir slike

Ne vem, če se gre čisto za Duhovno poneumljanje. Vsak človek ima namreč svojo psiho, svoj um in svoj intelekt. A stvari niso vedno najbolj jasne. Še posebej  postanejo zabrisane, ko se spustimo na nivo čutenja in subtilnega sveta. Takrat lahko postanejo čisto zabrisane ali pa ne.

Ko pride do Duhovnega preplavljanja smo namreč ljudje zelo drugačni drug od drugega. Vsak se namreč spopada na svoj lasten način. Eni smo pač dovolj močni, da naš fokus ostane znotraj nas, drugi spet ne. To pride predvsem do izraza, ko nismo prepričani, kaj pravzaprav želimo izraziti.

Če smo prepričani v svojo resnico, nas namreč ne more iz nje premakniti nič, prav nič. Če pa dvomimo v to o čem govorimo, pišemo ali kar želimo izraziti naslednji trenutek, pa nas preplavljanje Duhovnega polja, ki veje iz oz. od druge osebe, lahko čisto posrka.