Vir slike

Vsaka duša se inkarnira na ta svet. Zakaj? Nihče ne ve točnega razloga, a vsekakor je tudi razlog to, da se očisti svojih notranjih tendenc. Kaj pa so pravzaprav notranje tendence duše? No, te lahko zelo dobro opazimo, če pogledamo kako vse skupaj deluje.

Človeško telo je, ne glede na vse, instrument duše, a ne popolni. In zakaj ne? Ker pač kot instrument duše nosi znotraj sebe namene in potrebe duše, ki se še niso čisto izkristalizirali.

Še več, telo je nekaj, kar je sestavljeno iz duše. Duša je zelo redka stvar, ki jo nekateri zaznavamo, drugi spet ne. Da pa bi duša lahko odigrala svoje zgodbe, pa se inkarnira v telo, v dvojnost.

In zakaj v dvojnost? No, zato, ker je tukaj lažje videti to, kar se mora naučiti. Dosti lažje je namreč v zrcalu videti svoje napake, kot jih iskati na sebi.

Vir slike

Človek, ki ne čuti sebe, zelo težko čuti onega drugega, na drugi strani in ko ne čutimo onega drugega, mu kaj zlahka prečkamo njegovo mejo. In meja o kateri govorim, ni nekaj imaginarnega, čeprav mnogi trdijo, predvsem znanost, ki je ne more izmeriti, temveč resničen energetski fenomen, ki ga tisti, ki so bolj občutljivi, čutijo.

Meja je torej fizična, je pa tudi subtilna. To kar zaznavamo, kot nekaj, občutek, med nami, okoli nas, no če nismo pazljivi, jo kar hitro prečkamo.

Ljudje to počnemo iz mnogih interesov, namenov, a glaven vzrok je nevednost. O svetu meja na subtilnem nivoju se zelo malo govori, če sploh. V svetu duhovnosti je nemalo krat poudarek na razvoju subtilnih lastnosti in zmožnosti vplivanja preko njih, vse premalo krat pa se o tem tudi uči oz. govori.

Vir slike

Skoraj vsaka mamica ima otroka rada in skoraj vsaka mamica želi, da se otrok dobro počuti. A stvari so tukaj dostikrat bolj zakomplicirane, kot se zdijo. To, kako se nekdo počuti, je povsem njegova stvar in na to lahko sicer vplivaš z zunanjimi dražljaji. A prvič ti zunanji dražljaji so kratkoročni na zunaj, na znotraj pa lahko pustijo globoke posledice.

To seveda tudi želijo mnogi sorodniki in znanci, da bi se otrok počutil dobro. V naši kulturi je privzeto, da se otrok počuti dobro, če se smeje, če je razigran, kaj je ne neki ravni res. A tisto pravo notranje počutje se ne meri ravno s tem, kar otrok kaže na zunaj.

Vsi mi imamo interpretacije, kako se počutijo ljudje v naši okolici. Človek, ki je nasmejan, vesel se v naši zaznavi počiti ok, v redu. Človek, pa, ki ne kaže na zunaj nekega interesa za veselje, pa ni vesel. A kako to sploh lahko vemo.

Naš svet, v katerem živimo, vse prevečkrat stoji na predpostavkah, ne da dejstvih, kar nas že učijo v šoli. Ni namreč težava, da nas učijo nekaj, kar v nekem trenutku drži, saj znanost načeloma zna potrditi resničnost, a kaj ko se tu pojavi neka druga težava.

Vir slike

Kako se pravzaprav ustvari proces? Je to nekaj otipljivega? Vsekakor je, a prihaja iz neotipljivega in če ga želimo začeti, ni, ne moremo ga. Lahko le ustvarimo pogoje, da se začne.

Zdravilni proces ni nekaj, kar izvira iz otipljivega. No, lahko, a potem je to nekaj drugega, kot zdravljenje in izpuščanje vzrokov za zagozdenost. Vse težave namreč izvirajo iz nematerialnega, kot vrojene tendence.

Vsaka tendenca pravzaprav najprej pride iz nematerialnega. In kako to vemo? No, če smo dovolj pazljivi, kar vznikne v človeški zavesti kot nekaj, kar se želi izraziti, pravzaprav pojavi nekje znotraj nas kot skrček, skupek energije, čustev… in šele potem na ravni našega zavestnega hotenja, ki želi iz tega, kar čutimo oz. zaznavamo nekaj narediti.

Vir slike

S tem, ko ustvarjamo komunikacijski prostor za sebe, ga pravzaprav tudi za druge in obratno seveda. Vsak od nas ga ima, in če ga ne ustvari, ga ne more uporabiti za izražanje tega, kar si želi. In s tem, da izrazi to, kar si želi, da prostor pravzaprav tudi drugemu, da izrazi svoj komunikacijski prostor.

Komunikacijski prostor je del prisotnosti, ki se izrazi kot nek prostor, ki ne omogoča samo, da se izrazimo tako, kot smo se hoteli, temveč tudi drugim omogoča, da se oni izrazijo, kot so oni hoteli. Ob tem pa vse preveč krat pozabljamo, da je to prostor srečevanje z drugo dušo, ne toliko s človekom in njegovimi mislimi.

Človek, ki se srečuje samo s svojimi mislimi, nameni, pretvezami, igricami z drugim človekom, ni v svojem komunikacijske prostoru. Je že res, da nekaj izraža, a to so le misli, ki so podprte z materialnimi stvarmi in tem, kar se v materialnem svetu dogaja. Komunikacijski prostor pa karakterizira nekaj povsem drugačnega.

Vir slike

Ljudje hodimo po zemlji, a vseprevečkrat pozabljamo, da tukaj nismo sami. Z nami so živali, ljudje, rastline in vsi se želimo izražati. Vsak od nas na svoj način. A če nam ni dovoljeno, da bi se izrazili, in govorim o prostoru, ki ga omogočamo drug drugemu, da bi se, potem se pač ne izrazimo. A prostor za izražanje je še kako pomemben.

Prostor za izražanje ni le prostor, ki nam omogoča, da odpremo usta. Ljudje se izražamo namreč, ko nam je dovoljeno in to govorim dobesedno.

Vsak govorec si mora pred tem ustvariti prisotnost, ki mu omogoča izraziti, to, kar pač želi izraziti. A stvari niso tako zelo jasne. Že dolgo časa v preteklosti smo pozabili komunicirati skozi energetski prostor.