Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Ne dotikajte se ničesar | Empati

A začutite kak kraj, človeka? Pa mislite, da bo njegova dobra ali slaba vibracija, ki jo zaznavate vplival na vas? Uh, je negativen, zategnjen, pozitiven… 

Vse česar se dotaknemo vpliva na nas. Pa se je potrebno dotakniti?

Ne govorim o fizičnem dotiku, čeprav tudi, a v trenutku, ko se nečesa dotaknemo, obstaja velika verjetnost… da se bomo začeli zapletati.

Je že res, da to nekaj, čutimo na nematerialnem nivoju in je zelo čudna fraza »dotakniti se«, vendar se. Tudi to, kar čutimo na nematerialnem nivoju je namreč nekaj v čutenju in v trenutku, ko je v čutenju, je v naši zaznavi, ali pa obratno.

Vseeno je, kje je prav, kar pa je važno, pa je to, da v trenutku, ko se to dvoje začne mešati, postane še bolj otipljivo in ustvarja privlak. Da vleče drugo k drugemu in v trenutku, ko se to zgodi, no, naučeno smo, da gremo, vsaj notranje k tistemu, kar se nahaja znotraj.

Vse od nas so učili, kako se približati tistemu, kar je za nas domače in ko se začnemo v nekaj zapletati, no, prav to začne postajati domače. In bolj se zapletamo, bolj opazujemo to, kar smo zaznali ali občutili, bolj nam je domače.

Ne govorim tako, zunanje. Vedno bolj je domače notranje, saj je na nekem nivoju popolnoma jasno, da se zapletamo samo z nečim, kar je domače. Tako vsaj naj bo stvari v življenju šle, a težava je, da ne gredo. Zelo malo se nas je imelo soočiti z zavestno priložnostjo, da se učimo odučevati.

To namreč, da imamo potrebo pomešati se je sociološki fenomen, saj celotna zahodna civilizacija, pa tudi vse bolj vzhodna, uči pravzaprav na tem principu. V šola nas učijo kako se pomešati s tistim, kar govori prfesor ali kar piše v knjiga, doma nas učijo kako se pomešati s tem kar čutijo starši, prijatelji, znanci…

Od vsakega od nas je odvisno, kako se nauči s tem ravnati, a v generalnem vse to izvira iz zelo globokih starodavnih travm. Bolj smo se naučili čutiti kako nimamo, bolj imamo potrebo se pomešati z nwčim, kar si želimo, ali pa ne.

Vse to s čimer se bomo pomešali, je odvisno od našega odnosa do sebe, a na koncu je čisto vseeno, saj tukaj ne bomo razglabljali o vzrokih, zakaj nekdo nekaj počne, temveč o potrebi pomešati se, kajti pravzaprav nas to definira. In v trenutku, ko se naučimo pomešati, začnemo pozabljati sebe, svojo izvorno povezavo s tem, kar samo je.

Naš karakter, naša osebnost, naše znanje, je zelo pomešano z drugimi. Poglejte samo kako so otroci podobni staršem, partnerji partnerjem, tisti z enim faksom s tistim z istim faksom, mamice s težavami z mamicami s težavami…

A vendar pa ni vse tako črno-belo, kot se to sliši. Obstaja tudi druga pot in ta pot se imenuje pot odučevanja. 

Kaj pa sloh je odučevanje? Vsi smo naučeno, da se moramo učiti, vsak do neke mere, da moramo poslušati druge, družba temelji na marketingu preko množičnih medijev, kjer zavestno ali podzavestno poslušamo in se učimo od drugih, politika to počne…

Pa res obstaja samo ena pot ali obstaja tudi pot odučevanja? Verjetno da res, saj to počnejo mnogi, ki niso zadovoljni s svojim življenjem in sabo. Velika večina teh se obrne v duhovnost, saj je duhovnost in njene metode toliko ortodoksne, da ponujajo pravzaprav orodja, kako se odučiti tega, kar nam je poznano ali znano.

Vendar pa pon ni tako zelo enostavna kot se zdi, saj dobro vemo, koliko časa porabimo, da se naučimo in tukaj je vse skupaj zlepljeno. Duhovnost nas namreč skozi svoje metode in tehnike odučuje, lupi tisto kar je neuporabno, ter vse to nadomešča s popolnim potencialom,. Da lahko ponovno definiramo sebe, odučenega, kakšni hočemo biit sami.

Težava v dandanašnjem svetu namreč je, da nam vsi govorijo kdo smo n kaj moramo biti in si sje zelo težko oblikovati svoje lastno stališče in mnenje o sebi, saj nas signali, ki prihajajo od drugih tako močno motijo, da ne moremo gledati dvojega. Sicer pa je človek narejen tako, da lagko gleda samo eno stran.

Spredaj in zadaj, levo in desno, zgoraj in spodaj, vse to nas opominja, da se lahko obrnemo samo v eno smer, kajti druge ne moremo videti, če smo obrnjeni v eno. In podobno je z našimim možgani. Če se namreč posvečamo preveč drugim, ne vidimo sebe in obratno.

V življenju je vedno potrebno najti srednjo pot, tisto, ki leži med razločevanjem in izpuščanjem tega, česar ne potrebujemo in če n as tega niso naučili, potem imamo sedaj, v odrasli dobi priložnost, da se tega naučimo, kajti če hočemo obdržati tisto, kar nam ne služi, bomo zelo hitro »vojznili« in obstali na svoji poti. 

Še več, ne samo vojznili, temveč se zna zgoditi tudi, da bomo popolnoma obstali, kjer nas bo zob časa, kot to vemo, začel erodirati in preperevati. In ta pot ni nikol dobrodošla, saj lahko ostanemo čisto brez vsega.

Kar je torej pomembno, se je naučiti razločevati in ravno to nam omogočajo življenjske izkušnje, tako pozitivne, kot negativne in če se tudi tukaj umikamo v samo eno stran, bomo tudi tam prej ali pozneje začeli erodirati, preperevati.

Človek je namreč narejen, da gre naprej po življenju, ne glede kakšne izkušnje ga v življenju srečujejo. Izkušnje nas, kot je o tem pisal sufijski pesnik francoskega porekla Kahlil Gibran, brusijo in tepejo, mlatijo in otepajo in potem, ko so z nami končale, nas kot pripravljeno hrano ponudijo življenju, da nas le to lahko použije.

Podobno je je s kraji, kjer čutimo, z ljudmi, ki nas privlačijo, z dogodki, ki nas ranjujejo. To, kar čutimo kot privlačno ali odvijajoče je tam prav iz tega razloga, namreč, da se naučimo razločevati in če je dobro, to vsrkamo v svojo modrost in če ne zavržemo.

 

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer