Danes sem spet tekel po poznanih mi poljih in spet, spet se je zgodilo. Z mojo normalno hitrostjo sem pritekel do mame in hčere, ki sta kolesarili in… in moj ritem se je kar naenkrat ustavil. Začutil sem težo v nogah, ni se mi več dalo teči. A trenutek, ko sem se odločil, da je čas, da ju prehitim, glej ga vragca, je resnica kar spolzela od nekod.

Že ko sem ju prehiteval sem naredil nekaj neobičajnega, kar ponavadi prej nisem počel. Čeprav ju nisem poznal sem se obrnil k deklici in ji rekel: »Prehitevam vaju.« in se od srca nasmejal.  In ona mi je prav tako srčno odgovorila, »Če si pa hitrejši.« Nakar pa še jaz, »Da, sem.« In sem smejoč odtekel naprej.

In takrat se je začelo. Kar naenkrat sem ozavestil, da sem pravzaprav iz nepoznanega vzroka sledil zaspani, upočasnjeni energiji, ki jo je oddajala ta ženska na kolesu, čustvo naveličanosti. Enkrat, ko mi je to naredilo klik, sem začel videti še vse ostale situacije v mojem življenju, kjer sledim zaradi nekega vzroka in ostajam tam, kjer si pravzaprav ne želim.

Ravno med tem premišljevanje sem zaslišal vedre klice deklice, ki se je, kot sem videl pozneje, odcepila od mame in pohitela za mano. Ko me je dohitela, je kriknila, zdaj pa jaz prehitevam tebe. In rekel sem nazaj: »Ja, zdaj si pa ti hitrejša.«

Še celo pot do moje izhodiščne točke, od koder sem tekel, sem imel v mislih in glavi podobo in celotno zgodbo o tem kar in kako počem in kdaj ter zakaj sledim v življenju nekaj, kamor si v bistvu ne želim. Zanimivo spoznanje.

Kjerkoli že smo, vedno je dobro imeti v mislih ter biti zaveden oz. zavesten tega, kar se dogaja v naši okolici in okoli nas in ne preveč premišljevati, kaj in kako ter zakaj in pred nas bo prej ali pozneje prišlo takšno ali drugačno spoznanje kaj in zakaj v življenju počnemo na način, kot to v bistvu ne želimo. Kar pa je pri tem še pomembneje pa je to, da nam bo postalo jasno, da so nevidne zaporniške stene, ki smo si jih v bistvu postavili sami, tam samo zato, ker smo se na neki točki življenja tako odločili in da so tisti, ki nam dajejo občutek, da moramo ostati znotraj njih tam samo zato, da nas v bistvu spodbudijo, da stopimo izza zavese, premagamo ovire in gremo svojo pot, točno tja kamor nas pelje srce.