Ljudje  v bistvu s tem, ko poizkušamo postati izgubljamo trenutek v katerem smo točno tisto, kar bi naj bili. Trudimo se in trudimo, poskakujemo, se prepiramo. In ko končno postanemo to kar bi naj bili že imamo v glavi naslednje, kar bi naj bili, pozabljamo pa, da se ta veriga ne bo, končala dokler se ne sprejmemo točno takšne kot smo, popolnoma. Torej brez tega, da nisem dovolj dober, da moram nekaj postati, da nekaj bom, da bom še boljši.

Naše življenje ni namenjeno postajanju, saj smo že vsi vse. Naše življenje je namenjeno razkrivanju tega kar smo. In če neutrudno tekmujemo sami s sabo, da bi nekaj postali, boljše, še boljše, potem smo v neskončni dirki, katere režiser smo sami. Vsaka potreba po postati ali ustaviti se je potreba uma, kajti kaj bomo ustvarjali, če pa že vse smo. Vse kar je potrebo narediti je, da se umirimo, povežemo sami s sabo, začutimo to kar smo in potem to izrazimo. Enostavnejšega ni…

A kdo bi to vedel, da je tako enostavno? Naša narava, naš svet, ki smo si ga ustvarili, zmeda, vse kar nas obdaja je prepričano v nasprotno. Stopiti torej iz nore dirke za katero smo naredili jumbo plakate, televizijske reklame, celotno dirko organizirali na največjem poligonu za dirkanje na svetu je včasih težko, a ne nemogoče. Naša naloga je enostavno ustaviti se, vdihniti in dirka bo izginila sama od sebe. Takrat pa je le potrebno, da dihamo namreč in svojo pozornost usmerjamo v tisto kar si želi naše bitje, v to kar naše bitje izraža skozi čustva in le to izraziti skozi dejanja.