Ljudje se vse prevečkrat oprijemamo tistega, kar je bolj verjetno. S tem tekmujemo, kdo bo koga s svojo presojo. Vendar pa se pri resnici ne gre za presojo. Preprosto se gre za čutenje tega kar je, kajti vse kar je, je samo resnica in od nas je odvisno, če jo želimo videti ali ne. Manj je želimo videti, večji občutek lepljivosti nam dajejo zunanji dogodki oz. situacije, z večjim privlakom nas vlečejo k sebi. Kot, da bi nam želele povedati, mi smo pravi odgovor, ne one druge…

Vendar pa pravi odgovor ne tekmuje z odgovori za svojo prevlado, temveč le tam je. Čaka, v tišini. Tam je na razpolago, če ga bomo videli in uporabili. Nevsiljivo se nam prikaže in nas s svojo prisotnostjo spominja na to kar je. In ko se prebudimo v to kar je, ga tudi vidimo.

Včasih je to le za trenutek, včasih za dalj časa. V bistvu sploh ni važno, kako dolgo traja. Pomembno je le, da takrat, ko ga prepoznamo, da ga takrat uporabimo, saj je namenjen le tistemu trenutku. In če se trenutek ponavlja, če se odgovor ponavlja, je prav, da ga vključimo v svoje življenje kot del naše vsakdanjice, saj nam takrat sporoča, da se želi ponavljati.

Ob tem je le dobro razločiti, če se ponavlja zaradi lepljivosti ali pa zato, ker je tu zato, da nas opominja na to kar je važno.