Stabilnost. Vsak jo ima in je tudi nima. A kaj je to kar povzroča, da je človeško bitje stabilno? Vsekakor ne čustva ali misli. Ta so le to, da nam pomagajo pričarati stabilnost. Lahko se namreč naprezamo in naprezamo, a če smo se nekje zagozdili s čustvi ali mislimi, ne bomo ravno daleč prišli, med tem, ko bomo silili.

Kaj je torej tisti dejanik znotraj nas, ki povzroča stabilnost v našem telesu, psihi, zaznavi? Energija ne more biti, ker se energija večino časa pojavlja iz našega dinamičnega izraza. Je torej nekaj, kar se pojavi in spet, izgine.
In če sedaj tako pomislimo, tudi to, kar zaznavamo kot življenjsko energijo, tudi to ne moremo biti mi, saj jo zaznavamo. A kdo je tisti, ki jo zaznava? Je to ta, ki misli, ki oblikuje misli in čustva ali pa je to neka globlja inštanca, ki nam omogoča, da misli in čustva sploh začnejo vznikati v naši zaznavi?
In kdo je potem ta, ki ustvaraj naš dinamični izraz? Je to dinamičen izraz sam? Nemogoče, saj tisti, ki je v množici, ki je vedno znotraj, ne more definirati, kako naj zgleda hiša in njena okolica, razen, če ima zunaj sebe pomočnika. In ravno ta pomočnik je tisti, ki ga iščemo, on je ta, ki mu pravimo naš pravi Jaz.
Je že res, da če je ta pred vsem, kar se nam pojavlja v naši zaznavi, umirjen, da ga nič ne more premakniti. Kdo torej povzroča turbulence, nemir in nestabilnost v naši psihi, umu, telesu, zaznavi?
Če pogledamo globlje je tudi naš um nekaj kar se nahaja za to tišino, ki je v nas, tudium, je sekundarni. A kako je to mogoče? Človeško bijte je sestavljeno iz več ‘nivojev’ zavedanja in tisti, ki je vir, le je, na njem se le vse pojavlja. Torej ni misli, ni uma. Da pa bi se nekaj lahko pojavljalo na njem, je ta, ki samo je, ustvaril dinamičnem aspekt, tisti, ki ustvarja.
Mi torej smo veliki kreator, stvarnik vsega kar je, saj smo ustvarili iz naše biti, popolni dinamični aspekt, ki nam pomaga doživljati dvojnost. In dvojnosr, kako pa se doživlja dvojnost? No, ta ki jo utvarja, jo tudi dojema.
Se spomnite hiše od malo prej, kjer tisti, ki je v stalno njej ravno ne more ustvarjati okolice. To lahko stori le tako, da gre malo ven in pač ustvarja po okolici ali pa nekomu naroči, da naj to naredi namesto njega.
Koliko opcij se je na enkrat pojavilo. Človek ima na izbiro, da ustvarjanja svoj prostor na različne načine. A v trenutku, ko ne želi iti iz svojega prostora, iz svoje hiše, glave, ne bo mogel ustvarjati tega, kar je zunaj. In takrat, takrat, ko je znotraj in ima željo karkoli ustvariti zunaj sebe, svoje hiše, svojega prostora, začne riniti. Na tako prefinjen način, sili, izsiljuje, rine svoj notranji izraz, se pravi notranji Jaz, da se dobesedno posili. In ko to stori, potem je že v prostoru, kjer ne želi biti.
Z orodji, ki so mu znotraj hiše na razpolago, oblikuje svojo sliko, kako izgleda zunaj njega. Poriva fotelje, televizijo, sili vrata, da se morajo odpirati... Skratka znotraj sebe ustvari kaos.
In to še ni vse, zaprt je v svoji hiši namreč, neprodušno. Tam pa se ustvarjajo trenja, vzburjenja, razburjenja, odvečna toplota in ker to ne more en iz neprodušno zaprte hiše, pride znotraj nje do neke nestabilnosti - enako kot v hiši Big Brother, ko ljudje pumpajo in pumpajo svoj notranji izraz. Oni zunaj hiše se temu smejijo ali ne, a oni v hiši imajo težave s stabilnostjo tako svojega lastnega sistema, kot hiše Big Brother.