Vir slike

Predvidevate, da um pripada nematerialnemu in res je tako, a vendar pripada svetu objektov, svetu otipljivega, kajti vsi ga zaznavamo, tako ali drugače, vsi z njim ustvarjamo nove objekte. Lahko bi mu rekli most med materialnim in nematerialnim. Obnaša se prav tako kot vsa druga čutila, kot tisti, ki povzame nematerialno resnico in je preobrazi, a tokrat ne v nematerialno, temveč v materialno.

Na tem svetu delujemo skozi um, no vsaj večina ljudi, ker nam je lažje operirati z vidnim, otipljivim. V trenutku pa, ko se umu predstavi nekaj kot neotipljivo, pa kljub temu, da je tisto nekaj neznanega, začne iskati nekaj znanega.

Dobro je tako, saj nam pomaga pri razumevanju marsičesa. A pa je to edino kar je, ali pa se le s svojim nagibom k otipljivemu izogiba resnici, ki se nahaja za otipljivim?

Vir slike

Človek, ki ni iskren, ne more videti resnice. Le-ta se mu zakrije vedno, ko pomisli, da bi jo moral izraziti in tisti, ki živijo samo v razmišljanju, ne tudi in predvsem v čutenju so zelo nagnjeni k temu, da toliko ne čutijo, temveč da dajejo prednost mislim.

Prejšnji evolucijski cikel je bil zelo usmerjen v racio, čustva niso bila toliko pomembna. Usmerjen je bil v učinkovitost preko jasno definiranih pravil, ki so bila več manj razumljiva vsem. Vendar pa svet se spreminja.

Pri vzpostavljanju dobrih odnosov in predvsem pravilnih odnosov iz katerih lahko pridobimo vsi je čutenje sebe zelo pomembno. Obrat v paradigmi s katero smo prej gledali na svet, je začel rojevati mehke elemente, kjer smo poleg sočloveka začeli skrbeti tudi za naravo, druga živa bitja ipd., vse z namenom zagotavljanja primernega življenjskega okolja tudi za njih, kajti vedno bolj se zavedamo, da ne moremo preživeti sami. Tudi oni morajo preživeti, če želimo preživeti mi.

Vir slike

O njem so pisali mnogi modreci. Človek lahko le napreduje, ko razvije svoje mehke plasti. In to mu omogoča inteligentno delovanje, ki se izraža skozi njegovo obnašanje, ravnanje, delovanje.

Preden je človeško bitje postalo mehko, je bilo okorno. Evolucija je poskrbela, da se je povzpel in razvil iz bitij, ki so se plazila po zemlji v bitja, bi so se naučila obvladovati ravnotežje.

Ravnotežje nikoli ni trdo, ovito v neki trden ščit. Le tisti, ki so bolj mehki, lahko razvijejo svoje sposobnosti višje. Postanejo boljši plezalci, boljši tekači, boljši misleci.

Vir slike

Evolucija je ubrala svojo pot. Ne sledi več materialističnemu pogledu, ki ga je skoval Charles Darwin. Odcepila se je od umskega pogleda na trdo snov. Kar naenkrat je vse postalo mehko, mehkejše in človek se je začel razvijati v smer mehkobe.

Čustva vedno bolj stopajo v ospredje, tudi miselna narava meril inteligentnosti postaja vedno bolj obarvana z mehkobo. Večja je namreč »čustvena inteligentnost«, večji potencial imaš, da ustvariš nekaj v družbi, ne več samo kot posameznik.

Evolucija nas neposredno sili v ustvarjanje skupin, skupinskega dela. Na ta način želi, da prepoznamo, da se ne gre za posameznika, temveč za skupino.

Vsak od nas ima namreč svoje lastnosti, ki so ali niso povezane z inteligentnostjo, a če želimo napredovati kot družba, je potrebno postati mehki. Dovoliti je potrebno, dovoliti in sprejeti, da so drugi prav tako pomembni kot mi sami, predvsem pa dejstvo, da je moremo brez njih.

Vsak od nas ima namreč odgovor na delček uganke. Revni pomagajo znotraj nas razrešiti naša lastna čustva, ki se prebujajo, ko pogledamo in občudujemo revnega človeka. Tudi siromaši ali pa bogati.